Danes sem morala v službo. Šefica Silva me je že navsezgodaj z vreščečim glasom informirala, da ima posel zame. To vedno pove, kakor da bi odkrila zdravilo za raka, aids in hemeroide hkrati. Sicer je prijazna oseba: ko kakorkoli ugovarjam, me vedno pokroviteljsko opomni, da me je ona našla in naredila iz mene vse, kar sem danes. In kaj sem? Model, specializiran za XXL. Za večje številke. Za šotorska platna, po domače. Ko me je Silva prvič zagledala na pikniku Društva ljubiteljev rovk, je zavreščala od ugodja, se, s petim kosom zastonj torte, ki je kar frčala s krožnika, zapodila proti meni, me ukleščila v sumo prijem in mi, trepljajoč me po rami, zatrjevala, da "sem ravno prav mastna zanje in da moram postati model pri Miss XXL." Stvar je bila dejansko nekakšna tržna niša in pred tem si ne bi nikoli predstavljala, da vlada v oglaševalsko-medijskem svetu takšno povpraševanje po špehu. In moja največja travma mi je začela prinašati milijone. No, bilo bi lepo ...