Bilo je takole: Med poletjem gremo velikokrat na naš vikend v naravo, kjer se sprostimo in uživamo. In tako je bilo tudi tistega "usodnega" dne. Kosilo se je hladilo na mizi pred hišo in tako smo vsi, da ne bi sedeli za mizo, šli za hip stran. Jaz sem prišla prva nazaj, ker sem bila res lačna. Usedla sem se in prijela za vilice, ne da bi pogledala na krožnik. Tedaj me je poklicala mami in obrnila sem se, da bi videla, kaj bi rada, vmes pa na slepo nabodla krompir na vilice. Tik preden sem jih potem dala k ustom, mi je pogled ušel na zalogaj, ki sem ga nameravala pojesti, in tek me je nemudoma minil. Tik pred mojimi očmi je z nožicami nemočno trzal na vilice naboden velik pajek križevec, ki bi ga jaz SKORAJ DALA V USTA!!! Onemela sem in od gnusa sploh nisem mogla ničesar storiti, tako da sem kar gledala, kako ubogi pajek umira pred mojimi očmi. Potem sem počasi spustila vilice in kot omamljena odtavala stran. Mogoče se vam zdi čudno, da ob tem prizoru nisem kričala, ampak jaz se na take stvari vedno odzovem na isti način. Tako me je strah, da se sploh ne morem premakniti ali iz sebe spraviti glasu. Kakorkoli, kaj je bilo potem s pajkom, ne vem. Oči mi je povedal, da ga je z robčkom spravil vilic in ga vrgel v travo, vam pa je lahko jasno, da se kasneje kosila nisem niti dotaknila! Tako. Tole je moje grozno doživetje. Ker pri nas ni ogromnih mutiranih pajkov, se lahko zadovoljimo kar s takimi doživetji, ki pa so lahko prav tako grozna in nagravžna. Iskreno upam, da vas je moja zgodbica prepričala in da bom prav jaz srečna dobitnica pajkaste torbice!