Potem sem se ozrl okrog sebe, da bi videl, ali je z Roshanom Khanom vse v redu, saj nisem bil povsem prepričan, ali ga je levu uspelo raniti. Pogled, ki mi je bil pred očmi, pa je tragedijo v trenutku sprevrgel v komedijo, tako da sem se glasno zakrohotal; v resnici je bilo vse skupaj tako do kraja brezumno, da sem se vrgel v travo. Valjal sem se sem in tja v nebrzdani veselosti. Kajti Roshan Khan je bil na pol poti v trničastem drevesu in si je na vso moč prizadeval kar najhitreje zlesti na najvišjo vejo; dovolil si ni niti trenutka, da bi se ozrl in pogledal, kaj se dogaja spodaj. Njegova tenčica s tropske čelade se je odtrgala in je ljubko vihrala v vertcu, gizdalinski suknjič je krasil drugo trničasto vejo, dolga bela halja pa se je med norim prizadevanjem, da bi se odmaknil od mrtvega leva, spremenila v vihrajoče trakove. Ko sem lahko umiril smeh, sem mu zaklical, naj pride dol, ampak zaman. Dokler ni dosegel vrha, se ga ni dalo ustaviti in še celo potem smo ga le s težavo prepričali, da je zlezel dol. Ubožec je bil do kosti prestrašen, kar pa seveda ni nič čudnega.