No, tudi mene lahko zadovolji sekvenca z golom, ko se možakar pred mrežo tako zagrizeno vrže v napačno stran; privzdigne me dobro podstavljena noga ni boljšega! Morda me prevzame še to, ko se kakšen krepak mišičnjak Khan z vso silo vrže v travo, ker misli, da je tam žoga. Salto mortale pred golom, brca v kost, resnično ali navidezno zvijanje po igrišču ni slabo. Zares fantastično! Kamera je sicer malce premalo emotivna in tekmo najpogosteje kaže od daleč, v totalu, tako da trdno grajene moške okončine ujamete bolj redko. In četudi gledate predvsem zmečkane moške zadnjice, ni mogoče prezreti kakšnega šarmantnega Figa. Kar naprej s superlativi opevani gologlavi Beckham se ob vseh moških tam nikakor ne more uveljaviti. Malce bledo učinkuje. Ne vem, kaj moj dedec vidi na njem: kakšen »tehnik«, »genij«, »zakon«! Ko bi do domačih imel toliko razumevanja kot do Beckhamove zavožene enajstmetrovke! »Res, največ so od njega pričakovali, strašen psihični pritisk; kakšna odgovornost! Ni zmogel! Prav smili se mi.« Brez besed sem ostala! Šok! Po toliko letih skupnega življenja! In sploh ne vem, da zmore toliko usmiljenja! Kadar se sinetu ponesreči kakšna trojka, je pri nas konec sveta! Kakšno usmiljenje, prosim vas! Da sploh ne omenjam, kako je bilo, ko so mi na parkirišču za novi avto podtaknili neko betonsko korito! Samo majhna vdolbina, ni omembe vredno! Dedec je tako norel, da sem mislila, da se bo razpočil. Z nebotičnika bi se morala vreči po takšni tragediji! Za nekega poženščenega žogobrcarja pa toliko opravičil!