"Držali ste se bolj zase," je rekla ženska, ko sem prisedel k njej v avto, "tako vas na žalost nisem utegnila spoznati." Nekaj časa sem molčal, sapo sem usmerjal proti priprti šipi, da ne bi zaznala mojega pijanskega zadaha. "V večjih družbah se ne počutim dobro," sem zamomljal potem in se sam začudil igrano žalostnemu, melanholičnemu zvenu lastnega glasu. "Kako dolgo bi šele ostali, če bi se počutili dobro," se je zasmejala ženska in me vprašala, kam me lahko odpelje. Iz radia je prihajala svetla, čista glasba in se zadevala ob turobno samoto v meni, prepoznal sem Griegovega Peer Gynta in se prepustil poslušanju. Čutil sem, da tu in tam pogleda proti meni, pričakujoče, vendar ne nestrpno; nisem odgovoril na njeno vprašanje. Nenadoma mi ni bilo več do tega, da bi šel naravnost domov in se vrgel na posteljo, vdihoval sem vonj ženskega telesa, ki se je skupaj z gretjem širil po avtomobilu, in se preizkušal v vztrajnosti molka.