tako rekoč inkognito, najti žensko, ki bi ga resnično ljubila. Saj veš, notranje vrednote in vse tisto klobasanje. In potem …« »Nehaj, Frida. Moj Justin ima zagotovo rdeče lase in sončne pege. In je bel kot zid! In šolsko uniformo ima vso mastno od madežev. Od pomfrija in majoneze in ocvrtih rib, ki si jih kar naprej tlači v usta.« Bila sem prepričana, da je podoben Dickieju, Stevovemu sinu, ki me je ves dopust živciral z neslanimi puhlicami. Čvekaški in napihnjen. Hi, Justin! Ja, to je pravo. Ne zveni slabo, prej nekako sproščeno. Nevtralno. Distancirano, a prijazno. Še zmeraj namreč obstaja majhna možnost, da Justin vendarle ni debeluh. Torej se moram vsaj trohico potruditi. In zdaj? Zakaj ni pravzaprav on prvi na vrsti? Strmim v zaslon. Praznina v glavi, od nikoder niti sledu ideje, kako naj nadaljujem. Poloti se me srbečica po vsem telesu, kot zmeraj, kadar ne najdem kakšne rešitve, potem pa, da se temu iztrgam, vzamem v roke Glamur. Mama se je naročila na revijo predvsem zato, da bi videla, kako je kje kdo porjavel, kako je bogat ali pa lep. Brezvoljno polistam po njej in jo ravno hočem v velikem loku vreči na posteljo, tedaj pa s pogledom oplazim psihološki test. Ste tip zmagovalca? Ja, to sem, nenadoma sem, ker namreč ta hip vem, kaj bom pisala Justinu.