Proteze so v razvitem svetu postale skoraj čudežne naprave. Ob zadnjih olimpijskih igrah so imeli težave s tekačem, ki je tekel s protezami in bil hitrejši od ljudi s svojimi nogami. Direktor Inštituta za rehabilitacijo v Ljubljani Robert Cugelj je imel o teh čudežih ločeno mnenje. »To je sicer res,« je rekel na koncu hodnika, kjer so fizioterapevti ponovno učili hoditi deseterico otrok iz Gaze. »Zavedati pa se moramo, da je to še vedno človek s protezami. Tehnologija mu omogoča, da je lahko v teku boljši kot zdrav človek. A ko preneha teči, ima še vedno proteze. Še vedno nima nog. To je glavna razlika. Dejstvo pa je, da mu tehnologija lahko omogoči, da je hitrejši. Zato so se tedaj upravičeno zamislili, ali lahko tak človek sodeluje ali ne. Danes imamo računalniška kolena, ki simulirajo hojo, in praktično ne opazimo več, kdo nosi protezo. Tehnologija, ki je v umetnem kolenu, se sproti prilagaja terenu. To obstaja. Ampak človek je še vedno brez nog.«Protetiki lahko naredijo proteze, ki so kot športni avtomobili. V Gazi pa potrebujejo trpežna vozila s štirikolesnim pogonom, ki lahko preživijo brez vzdrževanja. Na drugi strani Sredozemlja so se Cugljevi pacienti ukvarjali z vprašanji počasne hoje v okolju, kjer tudi ljudje, ki niso bili nikoli poškodovani, čepijo na mestu. Nimajo kam »Normalno življenje je v Gazi največje razkošje,« je rekel kolega Adil Zaanun, ki je izgubil službo na palestinski televiziji isti dan, ko je Hamas prevzel oblast. Prej je bilo življenje neznosno, zdaj je na robu nemogočega.»Gaza, Gaza, Gaza,« je z ljubeznijo izgovarjal ime kraja, kjer se je rodil, odrasel in preživel vse življenje, ko je po prazni cesti ob obali vozil proti Kan Junisu blizu meje z Egiptom. Šli smo pogledat del obale, kjer vsak dan steče v morje petdeset milijonov litrov straniščnih odplak. Očiščevalne naprave so uničene. Petsto metrov stran so ribiči lovili ribe. S čolni gredo lahko samo dve milji od obale. Če vržejo mreže dlje, izraelske patruljne ladje streljajo nanje. Vso prejšnjo noč je bilo slišati odsekane rafale dvaindvajsetmilimetrskih strojnic, ki so ribiče odganjali nazaj proti obali.»Misliš, da so ribe, ki živijo v tej vodi, užitne?« je Adil vprašal s prijateljskim nasmehom. »Najbrž ne,« sem rekel. V nosu sem še vedno imel neznosen smrad odprte kanalizacije. V mestu ustavil pred preprosto ribjo restavracijo in naročil vse, kar so imeli.»Izvoli,« je čez mizo potisnil nekaj, kar je bilo videti kot majhen zobatec.V Gazi vzameš vse ali nič. Narediti malo je bolje kot narediti ničDeset poškodovanih otrok iz tega sveta je pred mesecem dni ob enajstih ponoči sestopilo iz potniškega letala družbe Jordan Aviation na letališču Brnik. To je bila druga skupina otrok, ki je prišla na rehabilitacijo v Slovenijo. V prvi je bilo dvajset otrok. Asad, Saleh in Viždan so bili med njimi. Džamila, Ndžud in Ahmed Abudaken so bili v drugi skupini. Stroške za letalski prevoz prve skupine je pokril slovenski donator ali donatorka, ki je želel ali želela ostati anonimna. Za drugo skupino je dal letalo lastnik jordanske družbe kapetan Mohamed Kašman. Vprašal sem ga, ali imajo majhne humanitarne operacije smisel in zakaj se je sam odločil, da bo ustregel sekretarki kabineta predsednika Republike Slovenije Mojci Seliškar-Toš, ko ga je prosila za pomoč. »Hočem deliti ogorčenje nad našo nesposobnostjo odziva na humanitarne tragedije in našim porazom pred velikimi in popolnoma neupravičljivimi kršitvami človekovih pravic. To je malo, ampak veliko bolje kot narediti nič.«