V poznem večeru srečam brezdomca, starca, ki so ga pred mesecem dni vrgli iz stanovanja. Sam, brez sorodnikov, bolehen in star, spi v parku. Bliža se zima. Joka pred mano, ko brezupno gleda v prihodnost. Hodi od vrat do vrat, a povsod ga zavrnejo. Lahko bi skupaj stopila do koga, a se mudi na vlak. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi pustila vse, svoje življenje in družino, in pomagala ubogim. Morda bi se bilo res potrebno marsičemu odpovedati: sanjam, svojemu življenju, ustvarjanju družine, in živeti samo za reševanje že nastalih problemov. Kje je tedaj Gospod, ki bi poslal nekoga, da bi mu zares pomagal, saj menda skrbi za vsakega posameznika? Jaz sem bila premalo.