Bilo je pozimi pred enajstimi leti. Čudovit dvodnevni izlet v hribe, v okolico triglavskih sedmerih jezer se je bližal h koncu. Običajna smer sestopa, čez Štapce do Vogarja in nato v dolino, vmes pa še postanek na razglednem vrhu Pršivca. Kar nekaj ljudi je uživalo v razgledu, pihal je blag vetrič, ravno pravšnji, da so nekateri za nekaj minut na borovcih sušili preznojene majice. Pozornost mi je pritegnil živopisan zvitek ob nahrbtniku enega izmed obiskovalcev gora. Kakšna “češka” spalna vreča, sem si mislil. Čez nekaj minut je na strmem travnatem vrhu začel gornik razgrinjati svojo “lepo” spalno vrečo. Ni bila spalna vreča, bilo je padalo! Možak je prekontroliral vse vrvice, si nadel nekakšen prirejen plezalni pas, se s karabini pripel na padalo, malce počakal in stekel po pobočju. Že po nekaj korakih se je dvignil in poletel v dolino. Verjetno na vrhu ni bilo osebe, ki ne bi s pogledom spremljala padalca vse do pristanka pri hotelu Zlatorog v Ukancu, do konca nekajminutnega poleta. Ostale nas je namesto elegantnega sestopa čakalo še nekajurno nabijanje kolen do doline. No, sem imel vsaj na kaj misliti ves čas sestopa pa še nadaljnje štiri mesece do začetka učenja letenja z jadralnim padalom.