Gary pride iz zapora. Predvidevam, da bo postal živčen in nepreviden.« »Toda če Horst iz tega Homerja Zmedenskega ne bo ničesar izvlekel, nam ne bo nikoli uspelo spraviti Garyja iz pripora,« je rekla Gerda. »Se popolnoma strinjam,« je zavzdihnila Amanda. »Torej držimo pesti za Horsta.« Tistega večera sva šli z Rožico spat z zelo mešanimi občutki. Nisem vedela, česa naj me bo bolj strah. Tega, da očka ne bo pripravil Homerja do tega, da bi spregovoril, in si bo tako spet nakopal težave, ali pa našega nastopa v oddaji naslednji dan. Sredi noči sem zaslišala zvoke v kuhinji. To je moral biti očka. Prebudila sem Rožico in odplazili sva se k njemu. Sedel je za mizo, bled, s temnimi podočnjaki, pred seboj pa je imel skodelico čaja. »Še ne spita, otroka?« »Nisem mogla zaspati,« sem odgovorila. »Je kaj novega? Je Homer končno spregovoril?« Očka je odkimal. »Ta tepec!« je kriknila Rožica. »Najraje bi šla še enkrat tja in …« »Julia!« je vzkliknil očka. »To vendar ne bo pomagalo.« Tudi sama sem se čudila svoji prijateljici. »Kaj pa zdaj?« sem vprašala očka. »Gremo naprej. Omehčati ga moram. Zato grem kar takoj nazaj na postajo. Verjetno bo odvisno od tega, kdo se bo prej utrudil.«