početi najbolj nore stvari samo zato, da bi prišli na televizijo. Amanda je še povedala, da nameravamo zmagati, nato pa je bilo oddaje konec. »Je bilo to že vse?« sem razočarano vzkliknila. »In zato smo tako dolgo stale pred kamerami!« Ded Šravf je zakrožil s svojim cigarnim ogorkom. »Tako, tako, zmagati hočete. Nič kaj skromna ni tale naša Amanda. Bi pa res rad videl, kako daleč vam bo uspelo priti. Škoda, da vam niso dovolili peti. Pa tako rad bi slišal.« »Saj še boste,« je odrezavo odvrnila Amanda. »V nedeljo.« »Raje sploh ne pomislim na to!« je zastokala Rožica. »Zakaj pa ne?« je vprašal očka. »Zdi se mi, da ste bile dobre, vsekakor boljše od Pauerja. Če boste v nedeljo prav tako dobro pele, kakor ste dobro prestale intervju, se bo naš dobri ded Šravf še čudil.« Vstala sem in mu dala poljubček. »Hvala, oči.« Ker nam je na vsak način hotel vliti pogum, sem vedela, da je tudi njega strah, da bi se osramotile. Vendar ni bilo poti nazaj. »Gotovo nihče ni videl oddaje,« je rekla Rožica naslednjega jutra na poti v šolo. »Prav gotovo,« sem ji pritrdila, čeprav tega niti sama nisem verjela. Tudi jaz sem se že zgodaj zjutraj zbudila z mislijo, le kaj naju čaka v šoli, če so se že razširile govorice, da