»Si kar mislim, kaj ima v mislih,« je namesto Amande odgovorila Gerda. »S to fotografijo nekaj ni v redu.« Zdaj se je še očka sklonil nadnjo. »Le kaj ne bi bilo v redu?« je vprašal. »Fotografijo so posneli med napadom. Ni posebej ostra, toda storilca je vsekakor mogoče prepoznati.« »To je vse res, toda nekaj drugega vseeno ni v redu,« je ponovila Gerda. »Ne vem sicer, kaj, čeprav sem si jo že nekajkrat ogledala. Občutek imam, da sem prezrla kakšno malenkost – ki pa je pomembna.« »Je morda fotomontaža?« je vprašala Rožica. Amanda je prikimala. »Ravno to sem imela v mislih. Je policija preverila, ali je fotografija pristna?« je nato vprašala očka. Skomignil je z rameni. »Nimam pojma. Kakor sem že rekel, preiskavo vodi Pauer. In nikomur ne dovoli, da bi mu gledal pod prste. Meni prepušča le najbolj nadležno delo …« »Lahko morda ugotovite, ali so fotografijo analizirali?« ga je prekinila Amanda. »In če niso, ali jo morda lahko daste analizirati vi?« »Lahko poskusim,« se je obotavljal očka. »Obljubiti pa vam ne morem ničesar. Saj poznate Pauerja.« Moj očka je bil prav gotovo najbolj prijazen očka na svetu. Toda ravno to je njegov problem. Včasih si želim, da bi se znal komisarju Pauerju bolje postaviti po robu. »Toda tudi v primeru, da bi bila fotografija ponarejena, so tu še drugi dokazi,« je rekel ded Šravf. »Predvsem priča.«