Prav nenavadno je bilo. V tem kratkem času, odkar je Rožičina mama delala kot zasebna detektivka, je postala že prava profesionalka. Celo očka se je marsičesa naučil od nje, pa je bil že veliko dlje pri policiji. Amanda je primaknila stol bliže k mizi. »No, pa povejte!« »Dokazi so res takšni, kakor nam jih je opisal Šarlian. Zdi se, da so popolnoma trdni in neizpodbitni.« »Saj vam pravim,« jo je prekinil očka. »Kaj pa fotografija?« je vprašala Rožica. »Si videla tudi fotografijo?« »Ne samo to. Šarlian mi je dal celo kopijo za domov. Vendar sem morala obljubiti, da mu jo jutri vrnem.« »In kaj še čakate?« je zaklicala Amanda. »Nujno jo hočem videti!« Gerda je vzela fotografijo iz aktovke in jo položila na mizo. Takoj smo se vsi sklonili nadnjo, z dedom Šravfom vred. Že na prvi pogled sem videla, zakaj so prijeli Garyja Puhliča. Vse se je natanko ujemalo. Predvsem lasje so ga izdajali. Nisem si mogla predstavljati, da bi še kdo imel tako pričesko. »Pravzaprav mu sploh ne bi bilo treba nositi maske,« je rekel ded Šravf. »To je ta mevža, o tem ni nobenega dvoma.« »Saj vam pravim,« je rekel očka. »Res mu je neverjetno podoben,« je rekla Amanda. »Toda …« »Toda?« jo je vprašal očka. »Kaj hočete reči?«