Dušna žena je na drugem bregu reke nenadoma nekaj, ni videl kaj, pobrala s tal in mu vrgla čez reko. S pogledom je zasledoval let skoraj nerazznavne pikice in jo ujel. Bel zloščen prodnat kamenček. Sunkovito se je znova ozrl čez reko. Dekleta ni bilo nikjer več. Kot da bi se potopila nazaj vanj. Videl je samo neko megleno silhueto v teku, ki pa je bila že predaleč, da bi iz nje razbral telo. Spoštljivo je pobožal kamenček, ga spravil v žep in se pričel znova vraščati v resničnost vrb žalujk, reke in sprehajalcev. Nenadoma ga je nekaj v njem vprašalo, ali ne bi moral kamenčka, njenega darila, vrniti reki. Kamenček, dušna žena in reka si pripadajo, so del enkratnega srečanja, neponovljivega trenutka njenega razkritja, in če želim, da se mi še kdaj podari, bi kamenček moral vrniti njej, vrniti reki. Pa tega vseeno ni mogel. Kamenček je bil edino, kar bo od nje kadar koli prejel, in ni se mogel kar tako posloviti od njega, vsaj ne brez skrbnega razmisleka. Izbezal ga je iz žepa, ga spet spravil, ga znova vzel v roke in spet spravil; preprosto ga ni mogel zabrisati proč, ga vrniti reki, čeprav se je bal, da se bo ravno s prilaščanjem pregrešil čez kačjo in se predal na milost in nemilost smrti. O tem, da bo odslej določen z iskanjem, pa ni več dvomil.