Kako torej ločiti prave in neprave, pristne in nepristne? To ni samo banalna dilema nekega vratarja in nadležnih obiskovalcev, to je tudi ključno vprašanje tranzicije. Včasih celo obojega hkrati. Pred časom je Janša prav na istem problemu, problemu dedka Mraza pokazal, kako komplicirano vprašanje je to. Namreč, vmešal se je v dilemo, ali naj se pojavlja lik Božička ali dedka Mraza, ter opozoril, da je »dedek Mraz namišljena kategorija«. Seveda ima prav. Dedek Mraz je res namišljena kategorija, je mitsko bitje. Kaj pa Božiček? Tudi on je kajpak namišljena kategorija, mitsko bitje. V čem je torej razlika? No, to je zelo težko, a hkrati enostavno vprašanje. Janševa intervencija je popolnoma odbita in logična hkrati. Namreč, dokler skušamo razliko razumeti na ravni pojavnosti, ki je zmotila Janšo, je zadeva res bizarna in zato spada ta izjava med največje neumnosti, kar jih je bilo v politični areni izrečenih v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja. A izjava dobi svoj smisel, kolikor jo obravnavamo v kontekstu kulturnega boja. Kulturni boj pa ne temelji na kogniciji, na argumentih, ampak na emocijah. Zato omogoči pojasnjevanje in utemeljevanje tistega, česar se sicer z običajnimi logičnimi in etičnimi principi utemeljiti ne da. Poglejmo. Politično Slovenijo, torej slovensko politično elito z redkimi, praviloma nepomembnimi izjemami predstavljalo ljudje, ki so nekako »bivši« - bivši komunisti, bivši aktivisti, bivši sodelavci, bivši cekajevci, služabniki režima in njegovih služb itd. Vsi ti so se nekako razkropili po političnih strankah in opcijah. Včasih se zdi, kot da bi se nekje na prelomu dogovorili, da jih del odide v eno, del v drugo opcijo politične in ideološke polarizacije. Približno tako kot si je zamišljal hrvaški ekonomist Branko Horvat v času, ko je bil razpad enopartijskega režima samo še vprašanje tednov: predlagal je, da namesto večstrankarskega sistema uvedemo dvostrankarski in naj bo za začetek partija pozicija, SZDL pa njena opozicija. Zadeve niti takrat ni nihče jemal zares. A njegova vizija se je vseeno nekako uresničila. Vsaj v Sloveniji. Če pogledamo »adreme« političnih elit, vidimo, da se je ne samo levoliberalna, ampak tudi desnosredinska politična elita izoblikovala iz ljudi, ki so v prejšnjem režimu zasedali bolj ali manj vplivne pozicije. Bivše partijce, cekajevce, szdljevce, morebiti tudi »sodelavce« tajne policije najdete povsod; v strankarskih vrhovih, v državnem aparatu, med najbolj glasnimi (bivšimi) ustavnimi sodniki, v medijih. In da je zadeva kar najbolj smešna, se medsebojno obtožujejo, da so bivši, da so rdečkarji: Še več. Tisti, ki sedaj zavzemajo desne (desnosredinske) pozicije, zmerjajo z rdečkarji celo tiste, ki nikoli niso bili ne člani ne ljubljenci režima. V začetku decembra so, denimo, imeli v državnem zboru pikantno debato o vse hujših napadih na slovensko priključevanje Natu in med najbolj glasnimi in hudimi je bil neki dr. Miha, ki je sredi sedemdesetih let na eni od fakultet predaval temelje »splošnega ljudskega odpora in teritorialne obrambe« in - med drugimi tudi vsej kopici sedanjih publicistov predaval, da sta tako Nato kot Varšavski pakt slaba, a predavanje se je vedno tako izšlo, da je izpadel prvi kot slabši. Ko smo ga provocirali, češ, ali Jugoslavija nima ekvidistance do obeh blokov, se je zakopal v globoko razmišljanje o tem, da gre v prvem primeru vendarle za kombinacijo vojaške ekspanzivnosti z neokolonialnimi pretenzijami svetovnega kapitala. Skratka, če je Varšavska zveza predstavljala zgolj vojaškega in doktrinarnega, je Nato predstavljal tudi ideološkega in razrednega nasprotnika. Je pa tudi tistih, ki so še ne tako daleč nazaj pisali teoretske razprave o nevtralnosti, nevezanosti, danes pa hudo jezno dušijo razpravo o vstopu, kar nekaj.