Vrstnega reda seveda niso premešali, Pavel Rupar pa je le prišel na televizijo. Če bi čakal v vrsti, ne bi. Na seznamu prijavljenih za vprašanja je bil šele na 36. mestu. In zakaj so vprašanja opozicijskih poslancev tista, ki sodijo na televizijo, vprašanja poslancev drugih strank pa ne? Zato, pravi Rupar, ker niso vnaprej dogovorjena. Opazil je namreč, da poslanec ali poslanka vladne stranke, ki v televizijskem terminu kaj vpraša vlado, že v naprej zaploska! Ploska pa zato, ker odgovor že ve! Torej ne ta, ampak vprašanja opozicije so tista, ki morajo po Ruparju priti v televizijski termin! Ta pravica poslancev opozicije, da sprašujejo v času televizijskega termina, je namreč klasični institut demokracije, ki opoziciji pripada po ustavi in vseh zakonih, se je Rupar iz statistika prelevil v pravnega izvedenca. Na podlagi tega instituta imajo ljudje pravico odgovore izvedeti neposredno iz prve roke, je Rupar končal svoj neizprosni boj za to, da ga vidi mama. Predsednik državnega zbora Borut Pahor ga je sicer tolažil, češ da način sestavljanja vrstnega reda kot je predsednik povedal, ga v sekretariatu napravijo po tem, kdaj se poslanci mesec dni prej prijavijo, vrstni red prvih treh spraševalcev predsednika vlade pa po načelu kolobarjenja med štirimi opozicijskimi strankami morda res ni najboljši, bo pa na to Ruparjevo sugestijo neformalno prenesel vodjem poslanskih skupin, je obljubil.