Preden so se intermedijski umetnik Davide Grassi, gledališki režiser in teoretik Emil Hrvatin ter vizualni umetnik Žiga Kariž julija lani uradno preimenovali v Janeza Janšo, je v Sloveniji živelo kak ducat nosilcev tega imena. Na vprašanje o motivu za spremembo imena je bil njihov odgovor enoznačen: preimenovanje iz osebnih razlogov. Osebni razlogi sodijo v človekovo zasebnost in jih javno ni treba pojasnjevati. Toda podoben odgovor smo v mandatu premiera Janeza Janše več kot leto pred preimenovanjem omenjenih treh umetnikov poslušali od slovenskih predsednikov uprav, nadzornih svetov do urednikov, ko so med zapuščanjem svoje funkcije pojasnjevali, da »odstopajo iz osebnih razlogov«, pri čemer je večji del javnosti in medijev to formulacijo interpretiral kot nasprotje zasebnemu in osebnemu – iz političnih, s kapitalom spečanih razlogov. Pred uradnim preimenovanjem so se vsi trije umetniki, zlasti (nekdanja) Grassi in Hrvatin, v svojih umetniških projektih lotevali političnih vsebin, tako da je bilo njihovo novo, simbolno rojstvo, pri katerem so prevzeli osebno ime, identično zdaj že bivšemu slovenskemu premieru, treba brati skozi njihovo preteklo kritično delo. »Projekt Janez Janša« je bilo mogoče izpeljati samo z izbiro osebnega imena, ki je bilo pripeto na kult osebnosti; do njihovega preimenovanja se je namreč to osebno ime referiralo zgolj na enega samega, »pravega« Janeza Janšo, premiera, zaradi česar so bili novorojeni Janezi Janše v različnih uradnih situacijah včasih prepoznani kot »nepravi«. Intermedijski umetnik Janez Janša mi je nekoč omenil carinikov komentar na hrvaško-slovenski meji, češ, sem mislil, da ste pravi Janez Janša, nakar mu je umetnik odgovoril: saj tudi sem pravi Janez Janša , tako piše v osebni izkaznici, ki jo držite v roki.