Uradna turška razlaga seveda zanikuje to dejstvo in vztraja pri trditvi, da je množični poboj armenskega prebivalstva bil pač kratkomalo "stranski učinek" državljanske vojne. Francoska poteza neizogibno odpira vprašanje o tem, zakaj je prav zdaj prišlo do deklarativnega akta, ki ga je seveda mogoče upravičiti s tem, da se je sicer zgodil pozno, a gre vseeno preprosto za izpolnitev dolga do preteklosti. Glede na to, da je v Franciji največ armenskih emigrantov, med njimi še največ potomcev beguncev pred turškim preganjanjem v času prve svetovne vojne, je gotovo zdaj dokaj dobro integrirana armenska etnična skupina ustrezno lobirala za takšno francosko deklaracijo. Prav to, da iz visokih uradnih francoskih krogov ni praktično nikakršne razlage nevsakdanje poteze, pa seveda sproža vprašanje o motivih in razlogih za francosko dejanje v tem trenutku. Turčija je kajpak reagirala takoj in s skrajno povišanimi toni. Zunanji minister Isamil Cem je v isti sapi z zanikovanjem dejstva genocida, ponavljajoč zgodbo o državljanski vojni, obtožil Francijo, da škodi odnosom med državama. Hkrati pa je tudi postregel s statistiko žrtev armenskega terorizma med turškimi diplomati v Franciji v obdobju zadnjih skoraj tridesetih let.