l Reakcije na afero Vis versus Vomo in njene izpeljanke, ki jih je Mladina lansirala v zadnjih treh številkah, so pokazale na neverjeten defetizem slovenske medijske scene in njeno domala popolno intelektualno pavperizacijo. Nobeden od nacionalnih dnevnikov, z izjemo Republike, ni zmogel skrpati skupaj niti op-ed, kaj šele uredniškega komentarja. Še huje, Delo je Janševi tiskovni konferenci posvetilo zgolj kratko notičko ob robu. Slovenec pa, ki je ravno nasprotno celi stvari namenil veliko prostora in vseskozi pisal s simpatijami na Janševi strani, je celo ultimativno da-ali-ne pismo Ministrstva za obrambo (MO), v katerem to poziva Botterija, naj se javno izjasni glede svojega »sodelovanja« z SDV in KOS-om, opremilo z naslovom, podnaslovom in komentirano fotografijo, torej kot regularen članek, ne pa kot pošto od zunaj. Dalje, nacionalna TV je sicer o aferi sproti obveščala, vendar se je ognila konsistentnemu komentiranju, čeprav se je v tem času ista TV v svojih osrednjih dnevnikih čutila dolžno na dolgo in široko komentirati dobesedno vsako malenkost, od predragih dnevnih kart za vlečnice do novoletne sečnje smrečic. TVS je sicer v okviru zadnjega Utripa pikro nakazala na spregledano pomembnost afere, toda, ali ni simptomatično, da je bila avtorica oddaje prav Lidija Hren, ki je zaradi svojega poročanja že prišla v konflikt z MO, ki jo je poslalo na obravnavo pred častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije? In ali ni prav tako simptomatično, da je avtor omenjenega odličnega komentarja v sobotni Republiki prav Miran ex-Mladina Lesjak? l Kot da bi potegnili ostro ločnico med novinarji, ki si takšnim ali drugačnim izkušnjam s sedanjim obrambnim ministrom navkljub upajo zastaviti besedo, in tistimi, ki so se odločili, da bodo »počakali«. Počakali na kaj? Najbrž na sodni epilog afere, ki ga je obljubilo MO. Toda ravno ta zavestna odločitev slovenskega novinarstva, da afero zminorizira, jo potisne na stranki tir in se je skuša znebiti kot nekakšne »interne« polemike med Mladino in MO, ki da se njih v skrajni instanci nič ne tiče, je s profesionalnega vidika neskončno oportuna. Tovrstno oportunost bi bilo po svoje mogoče celo razumeti (češ, kaj pa, če demantiji MO o nakupu orožja in ugrabitvah res držijo, kaj pa, če MO ne govori v prazno in ima o Mladinini navezi s KOS-om trdne dokaze, ergo, počakajmo rajši na Janševo »belo knjigo« itd.), če ne bi bil mehanizem, ki pripelje do takšne navidezne nepristranosti, tako evidentno samozaslepljujoč. Namreč, vsak novinar - tu smo namenoma kategorični - ki kibicira pri tej igri ignoranco, že po definiciji, »objektivno«, deluje proti temeljnim predpostavkam lastnega »razreda«, če se zares čuti zavezan »sedmi sili«. l Funkcija (in privilegij) »sedme sile« je v tem, da nastopa kot sila nad vsemi drugimi silami, kot družbeni korektiv, ki intervenira v centre moči, jih demistificira in mnogokrat s tem tudi raz-sili. Novinarstvo ima za te namene zelo specifično orodje/orožje - besedo. Tudi če se bo slišalo patetično, velja pritrditi tistim, ki trdijo, da je komunizem vztrajal ravno zaradi vsesplošne represije nad javno (disidentsko) besedo in končno padel tudi zaradi njenega potenciala. Še bolj patetično bi bilo v tem kontekstu omenjati vlogo (»zasluge«) Mladine, ampak kaj hočemo, danes smo pač melanholično razpoloženi. Če bi si slovenski tisk bolj podrobno ogledal komunikeje in demantije MO iz prejšnjega tedna, bi lahko videl, v čem je point in zakaj trdimo, da so bili v teh dneh ogroženi temelji avtonomije novinarstva. l Minister Janša je že na tiskovni konferenci, ki jo je sklical zaradi pisanja Mladine, povedal naslednje: »Zadeve bodo seveda dobile tudi epilog na sodišču in na neki način bi lahko vse ostalo pri tem, če ne bi vsa stvar šla zdaj v zadnjem času preko vsake mere.« Minister Janša tu nastopi kot despot, ki obenem podeljuje milost in po potrebi kaznuje, kot suveren, od katerega »dobre volje« je odvisno, kje se začne oz. konča »meja«. Ne kakršnakoli meja, gre za mejo novinarstva! V ultimatu MO, objavljenem v petek, je takšna milostna koncesija žurnalizmu pripeljana do perfekcije: »Če bo g. Botteri odgovoril z ne in prepričljivo ovrgel dokaze, ki obstajajo (da je bil namreč agent SDV in KOS, op. R. B.), potem bo ministrstvo, in verjetno tudi javnost, sprejelo razlago, da je šlo pri pisanju o t.i. "turških!" in "ciprskih" zvezah za normalno novinarsko delo, kjer pač včasih v preveliki vnemi ali ob padajoči nakladi pride tudi do napak.« l V nasprotnem primeru, pravijo pri MO, se bo moralo zastaviti vprašanje motiva pisanja in v čigavem interesu prihaja do njega (namig na klasično kdo-stoji-zadaj konspiracijo). Normalno novinarsko delo? MO bo »sprejelo razlago«, da je šlo za normalno novinarsko delo? Kako milostno! In kakšna perfidna past: če Botteri ovrže »dokaze« o svojem vohunstvu, bo MO (ki se nesramežljivo enači z javnostjo) Mladini oprostilo kiks, ki ga je zagrešila zaradi »normalnega novinarstva«, če pa »dokazov« ne ovrže, bo to jasen znak, da nekdo »stoji zadaj« in da je Botteri ne samo bil, ampak je verjetno še agent tujih ekspozitur, ki z lansiranjem takšnih tem poskušajo »destabilizirati« Slovenijo. Podobno je odreagiral gospod Ivan Borštnar, uslužbenec v VOMO, prinašalec dokumenta 5044-3 leta 1988 in prinašalec »Šiškovega dnevnika« leta 1992, ko je videl, da Mladinina pisca tega dnevnika v svojem članku nista uporabila ravno tako, kot bi si on želel. Borštner je zato prejšnji teden v svojem pismu govoril o »judeževem denarju«, za katerega delata naša novinarja in »umazanem denarju iz rok tistih, ki so naredili vse, samo da ne bi bilo samostojne Slovenije.« Skratka, o »delodajalcih« Mladine: »Prepričan sem, da se boste nekega dne zadušili v judeževem denarju, odšli s scene in prepustili polje informiranja tistim, ki ga bodo obdelovali pošteno in brez pohlepa in namigov "nevidnih" svetovalcev.« l Takšen paranoičen in precej militanten um pač ne uvidi avtonomnosti novinarstva in jo zato meša s »poštenostjo«. You better believe, da ni šlo za »normalno novinarstvo«! Šlo je za raziskovalno novinarstvo par excellence, kakorkoli zguljeno se to že sliši. Mladina je prejela Šiškov dnevnik in jasno, da se ni zadovoljila zgolj z njim, vrtala je naprej. Potem je od sodelavca VIS dobila v roke zapiske, za katere je Janša pozneje potrdil, da so nastali izpod peresa uslužbenca njegovega ministrstva, govorijo pa o ugrabitvi dveh Grkov v Celovcu in spodletelem nakupu orožja v režiji MO. Tudi pri tem se Mladina ni ustavila, pač pa je šla, kot se za »normalno novinarstvo« spodobi, po sledi zgodbe v Avstrijo. l Naša poanta je v naslednjem: Mladina bi v vsakem primeru naredila isto - raziskovala primer, ne glede na to, kdo od notranjega ali obrambnega ministrstva ji je dostavil dokumente in s kakšnimi nameni. Še bolj radikalno in blasfemično rečeno, tudi če dopustimo prosto pot špekulaciji, da za vsem skupaj »stoji« npr. kakšen KOS, pridemo do absurdne teze, da sovražne vohunske službe spodbujajo razvoj slovenskega novinarstva in demokracije. V tem poslu, sploh pa zadnje čase, se dogaja, da podobni tajni dokumenti po čudnih poteh pridejo do naslovnika. In od naslovnika je potem odvisno, kako bodo »obdelani«. Slovenske novice so magnetogram pogovora Cirila Zlobca z italijanskim konzulom prezentirale tako, kot ga pač so (mimogrede, nestrpno čakamo na izsledke preiskave policije, kdo ga je prinesel na uredništvo). Tudi v svetovni novinarski praksi se tovrstne igrice z dokumenti vrstijo po tekočem traku, le da so se akterji, ko stvari uidejo iz vajeti, prisiljeni soočiti s konsekvencami. l Stvari pa so, o tem ni dvoma, resnično ušle iz nadzora - MO obljublja založniški projekt »bele knjige«, ki je verjetno zakonsko precej vprašljiv, in k podobnemu koraku nagovarja notranje ministrstvo, v svojem slabo prikritem besu javno izjavlja, da še vedno mimo embarga OZN v tujini kupuje orožje… In vendar bi se lahko »konflikt«, če ne bi za njim stalo toliko iracionalnega, razrešil dosti bolj elegantno. Če je akcija ugrabitve spodletela, je pač spodletela, navsezadnje v MO pravijo, da so se s tem primerom ukvarjali že poleti in pri sebi postavili ad acta. Zdaj, ko je vse skupaj v javnosti, je - to si lahko zamislimo - resnično nehvaležno in smešno zanikati natančne navedbe lastnega uslužbenca z izgovorom, da je ta zapisoval tudi »govorice«; ne le, da bi s tem vzbudili dvom v kredibilnost svojih obveščevalnih postopkov, tudi »govorice« v tistem dnevniku so neverjetno natančne, od imen pravnikov, ki jih je MO angažiralo za »osvoboditev« sodelavcev iz krempljev avstrijskega sodstva, do natančnih zneskov v DEM, ki so jih pri tem ti dobili. l Največja zamera slovenskemu medijskemu univerzumu bi zato bila, da ni spoznala preprostega dejstva, da je šlo (in še gre) v vseh peripetijah za zgrešeno srečanje med novinarstvom in ministrom Janšo oz. MO oz. logiko »izrednih razmer«, ki jo slednji vzdržujejo, logiko nedotakljivih, prvobitnih in edinih herojev, logiko svetih krav, kot temu pravi kolega Lesjak. Minister Janša in MO imata sicer alibi: živimo v delikatnem času, ko pri nas še vedno »delujejo tuje obveščevalne službe«, ko je nekaj kilometrov od nas vojna in ko bi nekateri še vedno želeli videti Slovenijo v nekakšni novi Jugoslaviji… Slovenska država se bo morala odločiti, ali bo tudi po sklicu novega parlamenta še vedno živela v »prehodnem času«, ko spodrsljaji »zaslužnih« niso spodrsljaji, slovenska javnost pa se bo morala opredeliti, ali se želi od takšnih prehodnih obdobij enkrat za vselej posloviti in preiti v normalno delujočo demokracijo ali pa na njih še vedno vztrajati v imenu nekakšnih kvazinacionalnih interesov in s tem novinarstvu res zapeti labodji spev. Izbira ni velika, če mene vprašate. l