A vrnimo se h Kanglerjevemu vprašanju. Najprej nekaj besed o novinarskih virih, globokih grlih, ki se jih politiki tako bojijo, da včasih zgolj zaradi suma izdaje neke zgodbe iz svojega ministrstva prerazporedijo vse sumljive posameznike. Nekaj takšnega si naj bi nedavno privoščil minister Erjavec. Velika večina novinarskih informatorjev ima neki motiv. Ta je lahko političen, strokoven ali čisto oseben. Vendar vprašanje motiva, razen v izjemnih primerih, ni prva skrb novinarja, drži pa, da motiv včasih pojasnjuje ozadje. Prvo vprašanje, ki ga novinar zastavi, ni vprašanje, kakšne bodo posledice objavljene zgodbe, pač pa, ali je ta zgodba dovolj zanimiva, pomembna, preverljiva, usodna, da si zasluži objavo. Posledice in reakcije sledijo, vendar te praviloma niso izločilen moment. Razen v izjemnih primerih. Če je lokalna novinarka prek svojih informatorjev prišla do podatkov, da policija preiskuje stranpoti nekega župana, je bolj kot vprašanje, kako lahko ta informacija vpliva na strankarska, koalicijska ali kakšna druga razmerja, pomemben premislek o tem, če je informacija o preiskavi policije dovolj zanimiva za javnost. Ker je Šrot vpliven politik, ki so mu nekateri že očitali nekaj spornih potez, je takšna informacija seveda dovolj zanimiva. Tako kot je bila recimo zgodba o sumu kaznivega dejanja pri ustanavljanju Ruplove diplomatske akademije. Če novinarka podrobno pozna policijsko delo in če je na kraju nekega dogodka le nekaj trenutkov po prihodu kriminalistov, kar naj bi zmotilo tudi politiko, ni to problem novinarke, pač pa je to problem policije. Župan Šrot sicer užaljeno pravi, da je bil večkrat začuden, kako hiter je bil reakcijski čas novinarjev, o celi zgodbi pa sklepa, »da gre vse skupaj za poceni samoreklamo, da si novinarka daje težo. Sam pa sicer dvomim, da policija novinarko resnično nadzira«.