Pred kratkim je najvplivnejši kolumnist desnice zapisal, da je oblikovanje parlamentarne večine s pomočjo Puckovega prestopa katastrofalna napaka levega bloka, ki da je s tem vsemu svetu razkril nebrzdano oblastiželjnost komunistične nomenklature. Ob strani lahko pustimo značilno tranzicijsko bizarnost, da se je to zapisalo človeku, ki mu adrenalin nekoč ni dal miru, da se ne bi pustil izvoliti v zadnji sklic vrhovnega organa komunistične nomenklature in da ne bi kasneje kandidiral na listi njene osamosvojene depandanse. Toda za božjo voljo, kaj imata z nomenklaturo opraviti, denimo, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel, eden voditelj prvega množičnega gibanja za človekove pravice in politične svoboščine, drugi ustanovitelj prve "meščanske" stranke!? Janševci pri odgovoru na to vprašanje običajno najprej zmrdljivo priznajo nekatere njune zgodovinske zasluge, potem pa pribijejo, da sta bila pač za ustrezno ceno kupljena od nomenklature. Enakega postopka je deležna tudi Spomenka Hribar, "mati Demosa", in do neke mere celo France Bučar, "izdajalec iz Strasbourga". Ali, če po svoje povzamemo to storijo, ki je srčika na desnici tako priljubljene delitve strank na "stare" in "nove": "nove stranke" niso bile sposobne obdržati paradnih konj v svojih vrstah; prevzela jim jih je komunistična nomenklatura v podobi golobradih mladincev, ki so bili tedaj, ko so - prvi v deželi, ki je bila uradno brez oblasti - razglasili boj za oblast, večinoma še v študentskih letih; vse skupaj pa je sponzorirala vladajoča stranka iz najmočnejše zahodnoevropske države. "Novim" pa je ostal - Danilo Slivnik.