Svoje delo je vrhunski apneist na predstavitvi v Ljubljani obogatil s kratkimi dokumentarnimi filmi o podvigu v jezeru pod najvišjo goro sveta na nadmorski višini 5000 metrov, slikovno je predstavil še potop pod ledom na višini 3000 m v Cervini in film o doseženem globinskem rekordu 141 metrov v Sharm el Sheiku pred dvema letoma, ki pa zaradi enega manjkajočega sodnika iz konkurenčne šole še vedno velja za neuradnega. Na vrhu uradne lestvice rekordov je še vedno Venezuelec Carlos Costa s 140 metri. »Pod Everestom je bilo nadvse zanimivo. V najvišje ležečem laboratoriju na svetu je bila glavna raziskava namenjena temi, kako se človeško telo prilagodi nizkim temperaturam in zmanjšani količini kisika. Voda je imela komaj kake štiri stopinje Celzija, za nameček zunaj ob razredčenem višinskem zraku in šestih do osmih stopinjah ni primernih razmer, da bi telo ogrelo. Razmere so vplivale na možgane, ki so izgubili del refleksnosti. Potopa v morju in v Himalaji lahko natančno primerjam s številkami. Medtem ko se v morju zlahka spustim do 90 metrov, sem jih v himalajskem jezeru zmogel komaj 18.« Kot lovec na globine je bil nad skromnim izidom presenečen, medtem ko ga še vedno neuradni rekord iz Egipta ne razjeda. »Saj ni pomembno, katero ime je na vrhu, bolj me zanimajo meje človeških zmogljivosti. Čeravno je že 141 metrov grozovito visoka številka, verjamem, da se da spustiti še globlje,« je prepričan zapriseženi italijanski potapljač in ni pozabil omeniti spremljevalne ekipe: »Rekordov ne postavljaš sam, potrebuješ asistenco tako na krovu kot v globini. Vsakih 15 metrov je ob vrvi po en potapljač, po katerem se ravnam in ki bi mi v zagati lahko pomagal. Ko si z mislimi skorajda izključno pri količini zraka v pljučih in skrbi za izravnavo pritiska, so znani obrazi ob poti izvrstni pokazatelji drugih pomembnih podatkov.«