Po odhodu iz bolnišnice se je začelo zdravljenje z medrolom, močnim kortikosteroidom v zelo velikih odmerkih. »Tablete so mi navzven pomagale: po mesecu dni jemanja sem bila kot roža! Imela sem lepo kožo, mišice me niso bolele – to zdravilo odlično zdravi simptome! Toda neželeni učinki so grozljivi: pojavila se je poraščenost, dobila sem napihnjen, lunin obraz, koža se je stanjšala, imela sem velik apetit, zdravilo vpliva na jetra in ledvice; zraven sem dobila kopico zdravil, ki so preprečevala odplakovanje kalcija iz telesa, za zaščito želodca … A sem jih jemala, ker je moja bolezen eksplodirala in še nisem bila pripravljena na to, da mi začnejo odmirati mišice in bi pristala na vozičku.« S terapijo je bila zadovoljna, prav tako zdravniki, nato pa je dobila domov obvestilo, da mora jemati še citostatike. »Nisem vedela, zakaj, in sem si rekla: Dovolj! Nekaj je treba narediti! Spraševala sem se, kaj se bo zaradi zdravil z mojim telesom dogajalo čez nekaj let. Poklicala sem zdravnika in vprašala, zakaj moram jemati citostatike, pa se je razjezil name, zato sem jih jemala tri tedne, spet klicala in povedala, da se je stanje poslabšalo. Spet sem dobila madeže, psihično sem bila na tleh in zdravnik je rekel, naj jih štirinajst dni ne jemljem.« Po enem tednu se je stanje izboljšalo in zdravnik se je tokrat strinjal, da citostatiki niso potrebni. »Zdelo se mi je, da sem poskusni zajček.«