Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostava B z dne 17. 10. 2000 in odločbo odpravila ter zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1999. Tožena stranka ugotavlja, da je iz predložene napovedi za odmero dohodnine za leto 1999 razvidno, da je tožnik uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževana družinska člana pastorka AA in sina BB, kar mu ni bilo priznano. Po mnenju tožene stranke tožniku pravilno ni bila priznana olajšava za pastorka. Po določbi 11. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93-44/96, v nadaljevanju ZDoh) zakon našteva, kdo se šteje za vzdrževanega družinskega člana in v 4. alinei tega člena je naveden tudi pastorek kot vzdrževan družinski član, če starša nista zavezanca za dohodnino. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da sta starša tožnikovega pastorka zavezanca za dohodnino, zaradi česar tožniku posebne olajšave zanj ni mogoče priznati. Tudi tožnikovo sklicevanje na ustavno odločbo št. U-1-10/98 je neutemeljeno, saj je Ustavno sodišče sicer res ugotovilo neskladnost 4. alinee 1. odstavka 11. člena ZDoh z ustavo in naložilo Državnemu zboru, da to neskladnost v določenem roku odpravi, vendar pa je navedena določba ZDoh ostala v veljavi, saj se zakon do izdaje izpodbijane odločbe ni spremenil. Zakaj pa tožniku posebna olajšava za sina BB ni bila priznana pa iz podatkov v spisih ni razvidno, zato tožena stranka ugotavlja, da brez kakršnihkoli podatkov ni mogoče presoditi ali tožniku posebna olajšava za sina utemeljeno ni bila priznana ali ne. Tožnik v pritožbi ugovarja tudi nepriznanju zmanjšane davčne osnove za namene po 9. členu ZDoh in sicer za 3% njegove osnove za dohodnino. Tožnik je uveljavljal zmanjšanje osnove za sredstva porabljena za nakup ali gradnjo stanovanjske hiše ali stanovanja, za rešitev stanovanjskega problema zavezanca in za vzdrževanje teh objektov, prispevke in premije namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca na področjih pokojninskega invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva in zaposlovanja ter znesek sredstev vloženih v nakup zdravil, zdravstvenih in ortopedskih pripomočkov, sredstva za nakup učbenikov in druge strokovne literature ter programske opreme in znesek plačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb ter za deleže zadrug vpisanih v sodni register v Republiki Sloveniji. Na poziv davčnega organa tožnik ni predložil nobenih dokazil in jih prilaga šele k pritožbi. Zato tožena stranka ugotavlja, ko presoja listine priložene k pritožbi, da se noben dokument za nakup zdravil, vzdrževanje stanovanja, za nakup učbenikov in druge strokovne literature ne glasi na tožnika. Fotokopija računa za nakup učbenikov in druge strokovne literature je sploh nečitljiva in sploh ni mogoče ugotoviti kaj je bilo kupljeno. Ne glede na to, tudi ni razvidno ali se nanaša na tožnika, ali ne, saj na njem ni njegovega imena in priimka, kot se to zahteva po navedeni določbi ZDoh. Za zdravstvene storitve pa se osnova za dohodnino sploh ne znižuje, zato se račun za RTG storitve ne prizna, kakor tudi ne ultrazvok trebuha, ki se ne naša na tožnika, temveč na njegovega sina. Tožnik je uveljavljal znižanje osnove za dohodnino za nakup delnic pod oznako 12 napovedi za dohodnino v znesku 30.000,00 SIT, k pritožbi pa prilaga fotokopijo računa sklenjenih poslov za portfelj na dan 23. 12. 1999. Po določbi 13. točke 1.odstavka 9. člena ZDoh se osnova za dohodnino zmanjša za znesek vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb ter deleže zadrug vpisanih v sodni register. Tožena stranka v zvezi z navedeno olajšavo ugotavlja, da prvostopni organ ni z ničemer obrazložil zakaj tožniku osnova pod to oznako ni bila znižana. Po mnenju tožene stranke pa bo v ponovnem postopku potrebno priznati plačilo premije za prostovoljno zdravstveno zavarovanje, plačano zavarovalni družbi AAA, kajti za te namene se zmanjšuje osnova za dohodnino po 2. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh. Tožena stranka je glede na navedeno odločbo I. stopnje odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek ter prvostopnemu davčnemu organu naložila, naj se tožniku ponovno odmeri dohodnina ob upoštevanju stališč v drugostopni odločbi.