Navedeno vsebino spornega določila potrjuje tudi gramatikalna razlaga same 13. točke, kjer zakon govori le o "znesku vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb", ne pa tudi o deležih gospodarskih družb (primerjaj z določilom 11. točke). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99 ter 54/99, dalje ZGD), ki je veljal v času upravnega odločanja, tako pri simultani ustanovitvi delniške družbe (191. člen) kot tudi pri sukcesivni ustanovitvi delniške družbe (206. člen) izrecno govori o vplačilu delnic. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je razlika med osnovnimi vložki in poslovnimi deleži natančno določena; na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež (2. odstavek 406. člena ZGD), ki ga lahko prenaša pod določenimi pogoji (416. člen ZGD). Ker torej obravnavano določilo ZDoh ne govori o prenosu delnic in deležev, temveč o vplačilih v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb, tudi po presoji sodišča tožnici ni mogoče priznati davčne olajšave na podlagi nakupa delnic, ki jih je pridobila pri nadaljnji prodaji delnic na sekundarnem trgu vrednostnih papirjev. Da pa je tožnica kupila delnice na sekundarnem trgu vrednostnih papirjev, med strankama niti ni sporno in je to pravilno ugotovil že davčni organ na prvi stopnji, ko je tožnico pozval, naj predloži dokaze za priznanje olajšave po 13. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh, kjer je izrecno ugotovljeno, da tožnica nima potrdila izdajatelja, da so bile delnice prodane ob njihovi izdaji. Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožnice, da je izpodbijana odločba slabo obrazložena, vendar pa to po presoji sodišča ne predstavlja take kršitve pravil postopka, da bi narekovala odpravo izpodbijane odločbe. Tožnica pa ni pojasnila, v čem je bila z izpodbijano odločbo kršena Ustava RS in ker sodišče samo take kršitve ni našlo, tega ugovora ni moglo upoštevati.