Ko se sprehaja po svoji ožji domovini (Istra, Brkini, Čičarija, Kras, Barje ...) je Geister tako informativen kot pesniški, kljub navdušenju nad odkritji ostaja ekološki realist, neredko je prostodušen in duhovit (tako tudi nekako mimogrede zapiše recept za kulinarično pripravo ptic), njegov jezik je skladen s snovjo: zdaj stvaren in nadroben, zdaj »arheološki« in iz lingvističnega spomina in slovarja obujajoč pravo zbirko redko uporabljanih poimenovanj (odmeka, vilovina, škarnica, kadica, povirek, jerovica, kopuča, mrdanja ...), v esejih-novelah Kravata in Stečina je literaren, v Kravati celo borgesovsko zagoneten, v Stečini pa jezikovno popolnoma presenetljiv v opisu junakove »levitve« v zajca; med kamni in rujem se skupaj z Geistrom sprehaja tudi zgodovina, minuli časi: nič na svetu ni brez časa, ki je prav tako vpet v mrežo levitev. Zadnji esej z naslovom Račja molitev (gre za rake, ne za race) je posvečen levitvi človeka in njegovega prebivališča, kjer se v nerazpletno mrežo poveže divja narava s človekovo voljo in bajeslovjem, življenje pa se izkaže za »metempsihotično« prehajanje iz oblike v obliko, ki pa jo na koncu prekrije voda, gospodarica vsega. Za pisanje te vrste - in tudi branje - je potreben mir.