gala. Kje je bistvo problema pri tem subvencioniranju? V nekaterih podjetjih se je resda ne po krivdi delodajalcev zgodilo skrajševanja delovnega časa. Vendar imamo zdajle dvoje vrst težav glede podjetij. Prva težava je resda povezana s krizo, ko ne moremo očitati delodajalcu, da slabo dela. To velja za tista podjetja, ki so vpeta v mreže in sisteme drugih podjetij. Nimajo svojih raziskovalnih inštitucij in tudi prodajne mreže ne. Delajo za točno določenega partnerja. In če ta zmanjša proizvodnjo za 30 odstotkov, je lahko menedžment zlat, pa ne bi mogel ničesar narediti. Takšnim podjetjem je treba pomagati. Imamo pa druga podjetja, ki jih je v Sloveniji kar veliko in v katerih se menedžerji skrivajo za to krizo. Ta podjetja so propadla, vendar to nima zveze z krizo. Ta jim pride prav zgolj kot alibi. To so podjetja, ki so in še prihajajo v stečaj zaradi »povampirjenosti« pri lastninjenju ter zaradi izrazito nesposobnih menedžerjev, ki so sposobni edino za to, da znajo metati delavce na cesto in v kratkem času zaslužiti veliko denarja za svoje dobro. Za podjetja, ki imajo res težave zaradi krize, smo bili zainteresirani, da se jim pomaga, vendar ob pogoju, da se zaščiti delavske plače. Namreč ko so znižali delovni čas s 40 na 36 ur, so delodajalci praviloma začeli zniževati tudi plače za deset odstotkov. Po njihovi logiki je deset odstotkov manj ur deset odstotkov nižja plača. S tem so ustrahovali delavce. Marsikateri delavci so to sprejeli, ker se je nanje pritiskalo z možnostjo, da gredo na zavod za zaposlovanje. Vendar pa ena desetina manj pri delavski plači 440 evrov pomeni 44 evrov. In kreditov nimajo samo bogati menedžerji. Tudi delavci imajo namreč hipotekarne kredite za stanovanja, ki jih morajo plačevati. Za njih je to grožnja, da bodo eksistenčno padli v strahovito revščino. Jaz se nikoli ne bojim za te velike bogate ljudi, o katerih zdaj vsi pišejo. Nihče od njih ne bo šel na zavod. Ne bodo lačni. Iz krize bodo prišli še večji gospodje, kot so bili pred njo. Garantirano. Ta ideja torej ni bila slaba, ampak pod kakšnimi pogoji, je vprašanje. Zakon namreč postavlja tri pogoje, s katerimi smo se tudi mi strinjali. Da se v teh podjetjih ne smejo zgoditi odpuščanja, da delodajalci ne smejo dobiti posebnih nagrad in da ne sme biti nadur. To je v redu, vendar manjka četrti pogoj. Glede tega pa nas vlada ni poslušala. To je pogoj, da v teh podjetjih ne sme priti do zniževanja osnovnih plač. Ker pa tega pogoja ni bilo, so se v podjetjih med sabo začeli kregati sindikati in de-