Destinacija: vikend pri Kostelu. Načrt: žreti, piti, se relaksirati, vse štiri od sebe in smrdeti, mogoče se malce namočiti v Kolpi. Dežuje, za cisterno vozimo 20 km/h. Ko jo končno uspemo prehiteti, se ulije kot iz škafa, takoj za tem pa začnejo z neba padati ledene golf žogice. Potnica dokaj umirjeno: “Kmh, kaj pa če bi se kje ustavili.” Voznik: “Meh, saj imamo že stolčeno pločevino od prejšnje toče!” Potnica: “Ja že, sam kaj če nam tole šipo razbije ali kaj podobnega.” Med tem se vsi spredaj vozeči se avtomobili ustavljajo ob robu ceste. Končno tudi voznik zavije na neko stransko neoznačeno makadamsko cesto in pelje naprej, pa še kar pelje nekam u p.m. Potnica (še vedno z dokaj umirjenim glasom): “Khm, kam pa greš.” Voznik: “Zavetje pred nevihto iščem, da ne bo toča preveč stolkla avto.” Potnica: “Kaj pa če se drevo podre na avto.” Voznik de samo svoj: “Meh, neeee,” in vozi dalje po gozdni poti, iščoč zavetje za svoj pleh. Potnica: “Dej, ne tolk' deleč, k ne bomo mogli prid't ven.” Petnajst minut za tem dialogom v največjem nalivu kar ga pomnim z golimi rokami kopljem avto iz blata, ga porivam, potem spet podtikam kamenje pod drugo gumo in se z voznikom menjam za volanom ter pri uničevanju sklopke . Prizor kot na kakšnem Camel Trophy tekmovanju. Končno nama uspe poriniti avto iz največjega sranja, toda ena guma še vedno koplje v prazno. Ugotovimo, da nam ne preostane drugega, kot da požremo še eno kepo blata in začnemo klicati ljudi, ki bi naju lahko potegnili ven. Po dvajsetih minutah je stanje tako: vsi potencialni rešitelji so na dopustu ali pa se ne javijo, ali pa so predaleč in niti nimajo avta na štirikolesni pogon in noben nima vitla. V bližini se nahaja nek ogromen “vikend”, ki pa ne kaže znakov, da bi se kdo v tem momentu nahajal tam, prav tako noben ne reagira na naše obupane klice na pomoč (zvonenje). Avto pa je še zmeraj globoko v blatu in smrdi po zažgani sklopki. JUfakinHU! Po kakšni uri se rahlo brezvoljno že vdamo v usodo, da bo treba poklicati AMZS ali pa kakšne gasilce, ko na vrhu hriba ugledam neko “naselbino”. Upajoč, da se tam nahaja kmet s kakšno kmetijsko mehanizacijo, ki bi bila sposobna povleči en autoček iz blata, se podamo na pot. Na pol poti nam nasproti pripelje Samurai Jack – no, skoraj. Lastnik vikenda je prišel pogledat, če je toča naredila kaj škode na vikendu in je mimogrede potegnil še do kosti premočene mestne otroke iz blata. In to s kolebnico in Suzukijem Samuraijem. Nekako se mi zdi, da tale dopust ne bo preveč miren. Kaj smo se še naučili iz te zgodbe? Vedno, ampak res vedno poslušaj zdravo pamet in žensko intuicijo svoje sopotnice – sploh, če sem to jaz. Jebemumast!!! In če se bom še kdaj podala kam v takem nalivu in še po kozji stezi, hočem imeti avto s pogonom na štiri kolesa. Ali pa vsaj lopato v avtu! Načrtovan miren dopust? Meni se to ne more zgoditi. Nikoli!