Z bolno Sabino spi mama na kavču v dnevni sobi, sin pa poleg njiju na zasilnem ležišču. V sosednji sobi, ki naj bi bila otroška, je samo gora zmečkanega perila. "Nimam ga kam dati," prizna v zadregi. "Nujno bi namreč potrebovala veliko omaro, otroški posteljici, francosko posteljo, kakšno mizico in še kaj." Največji problem pa ostaja avto. Ima namreč sedemnajst let staro kripo in vsak dan je z njo na cestah med Ljubljano, Grosupljem in Veliko Račno. Od nje počasi daje roke proč tudi mehanik. "Kaj hočem, za boljšega nimam kje vzeti. Najbolj se bojim, da bi z bolnim otrokom spet ostala na cesti. Pred kratkim sem obtičala na avtocesti, ker ni bilo dovoda goriva. Še dobro, da se ni zgodila nesreča. Kadar peljem Sabino na kemoterapijo, mora vedno kakšna prijateljica z mano. Deklica ne more sedeti sama na zadnjem sedežu, ker ji je pogosto slabo in bruha. Če je zraven še Armin, pa sploh ne zmorem sama. Zdravnica mi je rekla, da bi morala imeti klimo, moj avto se pa komaj še premika." Avtosedeža nima. Potrebovala bi dva in strašno prav bi ji prišla voziček za dvojčka, da bi oba otroka peljala na sprehod, in še kaj.