»Najraje rišem pravljice, ljudske pravljice … pa še kakšne vesele pesmi. Če mi je pravljica všeč, kar takoj vidim, kaj bi lahko narisala. Včasih vidim več zanimivih motivov, pa se potem težko odločim, katerega bi se lotila. Ja, pravljice so mi blizu …« »Zakaj?« smo hotele vedeti, pa nam je postregla s svojimi spomini na otroštvo. »Zdaj ni več tako, ampak včasih je bilo tu, v Bohinju, kar nekam pravljično. Če pomislim nazaj … o tukaj sem slišala marsikaj, marsičesa sem se bala. Spomnim se, recimo, maškar, ki so ob novem letu hodile po Srednji vasi. Nekoč so se lotile ravno mene. Elektrike ni bilo, sama polsvetloba in tisti režeči obrazi, ki so zijali vame. Tako sem se jih bala, da sem se skrila na peč čisto v kotu. Še zdaj jih vidim … In moje tete, te so zmeraj pele. Take grozljive pesmice so znale, pa hecale so se rade. No, in tudi ljudje tako nasploh so se pogovarjali vse sorte. O vsem so govorili, kar se je zgodilo: kako je šel v Bohinjsko jezero voz s konji vred, kako se je nek lovec ustrelil, kako se je kdo izgubil v gorah … Saj veste, kako živo si otrok vse to predstavlja.«