Bilo je proti polnoči v soboto, pred eno izmed prodajaln, ki so odprte celo noč. Gospa, če vam bo ostalo kaj drobiža, se priporočam, me je nadvse vljudno pri vhodu nagovoril mladenič. Pa ne eden iz vse številčnejše čete ljubljanskih klošarjev, ampak tako na oko povsem običajen najstnik, mogoče gimnazijec ali bruc, v družbi prijateljice približno istih let. Iz njiju tudi niso izpuhtevali alkoholni hlapi, ampak sladkoben vonj po travi. Mu ni uspelo nažicati zadosti denarja za svojo običajno sobotno zabavo doma, pa zato po vzoru izkušenih klošarjev žica - bodimo natančni: berači - na najbolj obetavnem javnem mestu, pred trgovino, kjer vsak tako ali tako odpre denarnico? Berači za džoint namesto za flašo vina? Ali pa za kaj močnejšega? Za kaj ubijalskega? Kot bi na mastno zapisali v našem najbolj branem rumenem dnevniku na Slovenskem - šokantno!