Prvi demonstranti so prišli kakšne pol ure pozneje, da pa je bilo vse skupaj malo bolj cinično, so se iz Vicenze pripeljali kar z vlakom, seveda s civilnim in ne vojaškim. »Tu smo, ker nočemo vojne. Ne želimo vlakov smrti in nasilja, želimo le mir.« Množica se je z vsakim vlakom, ki je pribrzel mimo, malo povečala, večina izmed njih pa je bila zelo mladih. Ena izmed starejših aktivistk je pozneje pojasnila, da so v Vicenzi stavkali učitelji na nekaterih srednjih šolah, in ker pouka ni bilo, so lahko prišli v Grissignano. »Veliko pa bi jih prišlo tudi drugače.« Mirovniško gibanje je v Italiji zelo popularno, mavrične zastave z napisom mir, ki so visele z oken in streh, so bile v skupini protestantov pravi modni dodatek. Dekleta so iz njih delala krila, pasove in rute, neki zaljubljen par pa jo je uporabil za političen zastor svoje ljubezni. »Tukaj se začne eden izmed transportov ameriške vojske. Želimo jih ustaviti, ker si ne moremo predstavljati, da bi se za našimi hišami pripravljali vojaki, ki bi radi uničili Irak, pobili civiliste, ženske in otroke,« je v italijanski angleščini razlagal eden izmed protestnikov. Govoril je ognjevito in hitro. »Mislim, da lahko vsi, ki so proti tej vojni, naredijo nekaj. Skupaj s prijatelji že od petka ustavljam vojaške vlake in nameravamo vztrajati še dlje.« Potem se je zaustavil, razposajeno vzdušje in glasbo, ki je poigravala iz zvočnikov, priklopljenih na protestniški agregat, je prekinil zamolkel hrup letalskih motorjev. Nad železniško postajo sta tako za hec v nizkem letu priletela dva ameriška lovca F-16 in nato v ostrem loku izginila nekam proti Avianu. Malo poprej je enak manever izvedel še en ameriški F-16. Vse skupaj je bila očitna in perverzna manifestacija vojaške moči. A protestnik je le zamahnil z roko in nadaljeval: »Tudi če bo vojna potrjena v Varnostnem svetu, ji bomo nasprotovali. Zame je vojna popolnoma nesprejemljiv način reševanja konfliktov.« Vojaška letala pa niso pokvarila veselega vzdušja, le kriminalisti, železniški nadzorniki in državni uslužbenci vseh vrst so zaupljivo šepetali v svoje voki-tokije, kje in kako bi se lahko mimo izmuznil vlak, poln vojaške opreme. V zraku pa je bilo polno veselja, med protestniki je zaokrožila skrita steklenica, pa tudi topel pomladni veter je naokoli prinesel kakšen osamljen vonj po travi. Protestniki so postajo napolnili s transparenti, policisti pa so se spravljivo umaknili. V sredo nihče ni želel nasilja. Skupina je rasla in na koncu je bila železniška postaja skoraj premajhna.