prej sem stal na parkirišču z dežnikom in čakal ljubo drago drago ljubo ne da bi vedel da bo čakanje postalo obsedenost norost popolna in totalna blaznost izstopila je iz taksija manjša kot sem jo imel v spominu a lepa šikana lepa strašno lepa strašno lepa nobenih besed ni bilo potrebnih samo objem in prvi poljub na usta in moj predlog če greva kaj spit ne ne je rekla malo sem prehlajena pa ni hudega greva kar v sobo ura je bila štiri popoldne in na vratih bungalova ki se je odpiral s kartico je pisalo T13 madona kar naenkrat sem postal živčen in nikakor mi ni uspelo odpreti vrat njej pa takoj s prve ne vem potem kasneje sem razmišljal o tej sceni pred vrati kako se je znala obvladovati v življenju in na sploh kako je znala načrtovati kako ji je zneslo seveda sem imel pripravljena simbolična darilca školjke knjige in vino a nisva niti dobro vstopila ko sva se zalizala to je bil tisti poljub ko takoj veš da si dva pašeta da se ujemata da se ne more zgoditi nič slabega poljub ki traja in traja in se ponovi in traja in traja in se ponovi in se ponavlja več čas blaznosti ko eden ljubi bolj in drugi manj potem sva le sedla in si natočila vino besede so bile skoraj odveč ker je sledil nov poljub in nov poljub in trganje obleke s teles sla strast noro divja strast ko zaveslaš z vso močjo brez vsake preračunljivosti ko se odpreš in v nekaj trenutkih sva gola ležala skupaj ona razprta pobrita spodaj tako lepa tako strašno lepa tako popolna da sem se nasadil potopil vanjo z močjo leva brez vsakih mislih v valovih v strašno vročih valovih ognja strasti in kot ustnice pri poljubu sta se telesi prilegali gibi zavesljaji ljubljenje je bilo enako kot takrat ko sestaviš dve polovici školjke čutil sem jo in ona je čutila mene vsako ped kože dih obraz ob obrazu pogled ob pogledu nobene razdalje eno eno eno popolno eno eno eno ko se združi v en sam val užitka in naslade ko se razprti telesi prelijeta eno v drugo ko se zgodi tisto redko skoraj nemogoče v življenju da moški in ženska čutita drug drugega preko robov resničnosti in sva se ljubila in ljubila do njenega prvega orgazma valovanja trebuha ko sem prvič videl njen obraz obraz ki me je pretresel in vrnil spomin na svetlobo ki sem jo videl pred mnogimi in mnogimi leti ko so se odprla vrata izbe ko sem bil zaprt v temi dneve in dneve njen odprt obraz boginje občutje popolnosti ona je ona ona je udarjalo in nekaj trenutkov zatem mi je prišlo vesoljni pok in kriki do onemoglosti kriki odrešenja prebujenja da mi je z dlanjo pokrila usta in potem sva sedela ob čiku in vinu ni bilo odvečnih besed bila sva si blizu kot da se poznava leta kot da sva se srečala v nekem drugem življenju prej ta neverjetna usojenost ko je vse na pravem mestu ko ni ničesar odveč ko ni teže vse je bilo zastrašujoče popolno pričel sem se zibati naprej in nazaj desno in levo vprašala je kaj je kaj je nič nič sem ji odgovarjal nič samo srečen sem tako srečen ni mogla razumeti da je z njo vsa teža preteklosti izginila prebudila me je zadihal sem po desetletjih ni mogla vedeti da mi je odpoljubila bolečino napetosti ki me je razjedala morda prvič v življenju po majdi a zdaj na drug način nič otroško tako blazno lepo tako noro da sva se v objemu vrnila nazaj na posteljo poljubljala in poljubljala sva se lizal in lizal sem jo dišala je po medu in jagodah vsa mi je pasala vsa vsa vsa časa in resničnosti ni bilo več kot ljubimca ki sta se iskala stoletja potem sva na kratko odšla do mesta ves čas sem jo pogledoval nisem mogel verjeti da je končno prišla ona ona ona sedela sva v kavarni mesto je bilo kljub zgodnji večerni uri mrtvo vrnila sva se na T13 in se znova ljubila sedela ob odprtem oknu in opazovala meglo ki je prekrivala nebo nisem in nisem se je mogel naužiti pogleda nanjo kako prekrižanih nog kadi utripajoče brazde njenih ustnic njenih oči njenega telesa njenega vonja njene kože njenega nasmeha vse je bilo na prave mestu popolno tik pred jutrom sva se ljubila znova in znova noč je minila v hipu nobene utrujenosti samo njena roka njene oči ki so postajale otožne do odhoda njenega avtobusa je bilo še nekaj ur in ustavila sva se ob reki držal sem jo za roko in nisem našel pravih besed kot bi lebdel kot metulj čutila sva vedela sva da se spet srečava ni moglo biti drugače samo ko je vstopila na avtobus me je spodsekalo pokosilo me je skoraj sem padel spodsekalo me je razsuvalo ljuba draga draga ljuba sem ihtel kaj se dogaja kaj prekleto se dogaja kam je šla zakaj je šla za njo grem ne ne smem je pustiti ne smem ona je ona ona ona s težavo sem se privlekel do avta in zapeljal na avtocesto srce ta utrujeni osamljeni lovec je udarjalo in razbijalo vse hitreje in vse hitreje skoraj zadušilo me je zapeljal sem ob rob in se zgrudil v travo po vseh štirih sem se splazil do sedežev z vodo in pil pil s težavo sem se nekako umiril naj umrem naj umrem zdaj se je vračal odmev naj umrem srce pa je bilo in bilo bilo ni besed ja nisem vedela da nama bo tako lepo je rekla po telefonu in naslednje dneve sem jo zasul s pošto nisem vedel nisem znal izraziti kaj se je zgodilo da me je začarala odčarala da me je prebudila iz ledene otopelosti nisem našel pravih besed samo to da naj se vidiva čimprej čimbolj pogosto ker je odkrito povedala do bo težko samo pisma ki so si sledila so napovedovala vse kaj hujšega videla se bova redko ni druge ni milosti tam gori za naju ni druge morava čuvati svoje hišice iz kart ni druge trudil sem se razmišljati kolikor toliko normalno pod kontrolo a preprosto ni šlo pogrešanje je bilo bolečina in ko so prihajala njena pisma o zabavah piknikih koncertih žurih o njenem tipu slkarju ki ga je non stop omenjala z imenom in moj moj je rekel to moj je storil to moj nisem mogel razumeti nisem mogel sprejeti kako je bila lahko potem na ta popoln način z mano kako je lahko delila vse vse vse peklenski ples se je začenjal abadon je stal tik pred prepadom a nekako sem se še lahko vrnil v ustaljen prazen dolgočasni ritem med tem ko mi je ona po telefonu mailih po pismih poročala in naročala kako in kaj ni šlo samo za zavist težko sem sprejel in razumel da se ima tako dobro brez mene sameval sem enako kot prej takrat še nisem pomislil na tipa slikarja s katerim deli posteljo prostor in čas ker ni imel obraza samo ga je omenjala non stop ga je omenjala bližal se je prvi val blaznosti in seveda sem jo to povedal napisal težil odgovor je bil hladen obenem se ji je ves čas mudilo skoraj nikoli ni imela časa takrat sem prvič pomislil da moram narediti konec čeprav ni bil niti začetek ker cena bo potem vse višja a samo misel da je ne bi videl nikoli več me je ubila nisem mogel sesulo me je ne toliko časa sem jo čakal ne ne ona je ona ona ona ne morem in ne morem saj potem so njena pisma postajala vse bolj previdna komaj kdaj je omenjala bivše ljubice a vsemo je po drugem srečanju prišlo pismo prismuk ki me je podrlo ure in ure sem blodil po gmajni nisem vedel kaj naj storim sedel se v avto in naredil pol dolge poti do nje in se sredi noči obrnil nazaj blaznost pogrešanja je vzela polni zalet a to je bil šele uvod ja sam sem jo vprašal kako je z njim v postelji in odkrito mi je odpisala da sta si včasih dalj a včasih bližje na kakšen mačkast dan pa se ljubita po večkrat na dan ob nedeljskih jutrih po večkrat po večkrat je udarjalo je odmevalo videl sem jo z moškim brez obraza kako se mu predaja kako mu ga sesa kako se mu nastavlja videl sem tisti popolni obraz v orgazmu ki je bil namenjen drugemu in ji odpisal zakaj potem sploh z mano a se je nekako izvila odgovoru ob tem pa postavljala nove in nove omejitve ob sobotah in nedeljah je bila zaradi žurov zabav druženja obiskov nedosegljiva celo po telefonu nisem vedel kaj naj storim po štirinajstih dneh sem predlagal uredniku v mestu ki je bil blizu kraja kjer je živela da sprejmem predstavitev romana o džankici in uspešnem reklamarju čeprav že leta nisem hodil nikamor nastopat recitirat in deklamirat raztrgati se pred hladnimi pogledi tujcev čemu zakaj še prej sem počasi tipal in upal če gre z mano v beograd za dva tri dni nato za dan in pol upal sem skoraj prosjačil sem a ni bilo šans niti konec tedna kaj šele med tednom počasi sem šel nižje in nižje pripravljen sem bil storiti vse da se vidiva vsaj za nekaj ur in res je sprejela da pride v najeto stanovanje ob dravi za nekaj ur tik pred predstavitvijo v prvi varianti naj bi celo ostala na predstavitvi in takoj potem odšla bil sem popolnoma obseden z njo nič več ni bilo tako kot prej nisem mogel več napisati več kot vrstico ali dve vse misli so se vračale k njej ves čas ko sem se prebujal sem mislil nanjo ko sem se ob večerih igral sam s sabo sem mislil nanjo kot da bi se življenje pričelo šele takrat ko sem jo srečal a blaznost pogrešanja je jemala nov nori zalet ker potem tisti dan v mariboru je bil popolna katastrofa do zadnjega večera pred odhodom je bilo vse v redu potem pa je bil nov vozni red in sem zamudil vlak razvalina od avtomobila pa ni bila zmožna vožnje na tako dolgo razdaljo tako da sem zadnji hip ujel avtobus ko je prispel njen sms da ne more priti v maribor nekaj ur pred predstavitvijo bilo je kot da bi mi nož zabila v trebuh v hrbet moral bi izstopiti in se vrniti nazaj pa nisem poiskal sem apartma ob dravi najlepši kar sem jih kdaj najel zložil sem steklenice vina pred seboj in pil kmalu zatem je prišel tolažilni sms da naj oprostim da ne more drugače da bo že čez nekaj dni čisto blizu mene tri štiri dni sama nisem vedel kaj naj si mislim samo pil sem pil in pil in urednik eden od redkih v redu tipov eden od redkih ki se je prebil iz blata otroštva podobnegu mojemu je bil začuden ker me je sredi popoldneva našel popolnoma pijanega to je bilo že takrat ko mi je ljuba draga draga ljuba poslala nekaj svojih fotk ki sem jih ves čas nosil s sabo v denarnici na hitro sem jih skril in natočil še njemu seveda je bil večer popoln fiasko saj nisem mogel sestaviti niti dveh stavkov a prišlo je komaj ducat ljudi poetese in prevajalke s katero sem nekoč živel nekaj mesecev na srečo ni bilo tiste ki je leta nazaj prevajala fausta tiste črnolase dame ki je verjela da me lahko prevzgoji tiste zaradi katere sem pustil vse in se preselil k njej vse je bilo pripravljeno kopalni plašč ščetka za zobe pribor za britje kako varljivo niti vstopil nisem v njeno stanovanje ko se je utvara razblinila trenutki ljubljenja na obali so se spremenili v parjenje in v hipu nisem vedel kaj počnem tam kdo je ta aristokratska ženska in kaj pričakuje od mene in sledil je seveda hiter polom nje na srečo ni bilo v nekaj urah nisem vedel kam vodi vodeni pilot sredi noči sem se znašel pred nekim klubom človek ki je ležal pod menoj je bil ves v krvi pizda sem rekel a se spomniš kako si me jebal kako si me šutiral kako si me teroriziral jebem ti mater tvojo se spomniš kako sem se te bal in potem nekaj ur zatem na železniški postaji ona mi je naslednji dan poslala sms da naj neham klicati ves čas da bom vse uničil da naj se vzamem v roke v ljubljani sem imel toliko časa da sem ji nakupil daril srebrno verižico drobnarije potolčen sem bil zbrcan do amena odvisnik njenih besed vajen sem bil teh malih in velikih izdaj a od nje jih nisem pričakoval pa kaj si misliš se je vračala misel je glodal strup tako ali tako je ves čas z njim danes je spet mačkast dan fukata od polnoči do zore kaj si pa ti njej kdo si ti njen nič nula enako to občutje zapuščenosti in izdaje me je vrnilo v nek drug čas trideset let nisem jokal a tokrat sem bil na robu ves čas na robu ker nisem verjel da bo prišla po vseh tistih stavkih ni druge ni milosti za naju vedno naju bo premalo ni druge ne smeva podreti svojih hišic iz kart potonil sem v prazen prostor dvoma blaznost pogrešanja se je umaknila znanim občutkom ki sem jih poznal vse življenje zato sem komaj verjel da bova lahko skupaj tri štiri dni ker drugače bi se izgovoril kolikokrat pozneje mi je bilo žal da nisem več časa ostal z njo tisto majsko popoldne je znova na gosto deževalo dež dež vsakdanje življenje je samo navidez teklo po običajnih tirnicah od kar sem poznal ljubo drago drago ljubo je bilo drugače nisem se mogel zbrati ni minilo več kot nekaj trenutkov da ne bi pomislil nanjo vse bolj odosoten sem postajal čeprav sem se trudil v nasprotju z meseci nazaj da sem bil prijazen s hčerko ki se ji je obetal polom v prvem letniku gimnazije da nisem povzdigoval glasu da nisem kričal nanjo da sem bil prijateljski do nje iz dvojca brez krmarja tako da sem večkrat ujel sumničave poglede kaj se dogaja ker sem obenem ves čas skakal do računalnika preverjat če mi je pisala odpirat in zapirat mobitel če je klicala prej pa sem bil eden zadnjih ki mobitela sploh ni uporabljal in tudi slepega očesa računalnika sem imel dovolj ob pisanju tekstov literarna scena me je komaj kaj zanimala čeprav so se kot ves čas dogajale pizdarije enim vse drugim skoraj nič sploh mi ni bilo več pomembno nič drugega kot to da prihaja ljuba draga draga ljuba so podobe v življenju ki se vžgejo vate so podobe ki jih nikoli ne pozabiš in ena takšnih ona kako sedi v dežju na stolu pred bivalnikom in me čaka vstane in mi gre naproti podoba popolne lepote njenih gibov ki je za vedno za zmeraj vžgana v meni tisti dnevi tisti nori najlepši dnevi mojega življenja ljubljenje nič manj silovito kot prvič nič manj odrešujoče samo v počasnejšem ritmu popolne predaje prvih šepetov nežnih dotikov in iskanja ljubljenja ki so bila kot čudež v svoji popolnosti tempelj njenega telesa njen vonj njeni gibi njene ustnice njen dolgi vrat njeno znamenje pod pazduho njena pobrita brazda med nogami lok njenih bokov njen pogled blaznost sreče harmonije neopisljiva radost in mir v nemiru teles trenutki ure ko ni ničesar odveč ko ni teže ko sem znova postajal moški ko sem se znova zavedel samega sebe svoje duše ob njenem telesu in njeni duši ob njenem nebeškem obrazu sredi orgazmov potem sva sedela ob pršutu in vinu kadila in šla znova v posteljo njen vabeči gib pridi pridi me je spravljal ob pamet njeni kratki vzdihi daj me daj me v blaženost njen obraz je v orgazmu obsijala svetloba ki me je napolnila z neznano močjo in ko sva z roko v roki hodila ob morju sem začutil sebe in čas zavedel sem se sebe v prostoru in času nobene napetosti nikakršne teže tako je minil prvi dan ankarana od popldneva do mraka in slovo ni bilo slovo že prej sem spal po štiri pet ur in ni mi bilo težko vstati ob treh nihče ni opazil nihče me ni pogrešal ko sem odhajal iz svoje prazne in hladne postelje k njej ki je pustila odprta vrata da sem legel k njej bok ob boku telo ob telesu brez razdalj pijan od njene toplote in njenega vonja po jagodah in medu božal sem jo in božal jo ljubkoval in ljubkoval z rokami z jezikom ji znova in znova podarjal vse vse kar je bilo v meni vso nežnost ves obup vso moškost vse hrepenenje ob njej sem se počutil srečnega tako srečnega da sem včasih v vzdihu zastal ko sem jo gledal na boku kako spi tako lepa tako blizu tako strašno lepa ljubiti kot ljubezen popoln krč je prebiti se do svetlobe iz varne tople teme iskati pot v potovanju na konec noči ponovitve to neskončno nočno nebo posuto z zvezdami in čas čas ki se drobi za njim ne ostaja nič besede nič nemoč a vendar ljubiti te odkruške časa ki tone v pozabo te drobce sveta ta slepa okna te besede ki zgrešijo vso to bolečino ljubiti ljubiti