Takšna je žalostna zgodovina trinarodnega voditeljstva v Bosni in Hercegovini. Njihova zveza je razpadla tik pred vojno, doslej pa še nobena stranka ni priznala, da bi bila kakorkoli kriva za žaloigro, ki so jo morali preživeti vsi, tudi njen narod. Druga za drugo, najprej Stranka demokratične akcije, potem Srbska demokratska stranka in konec minulega tedna še Hrvaška demokratska skupnost, so se z velikimi besedami o zgodovinskih zmagah in svojem pomenu za obstoj svojega naroda spomnile desete obletnice svojega delovanja. Stranka demokratične akcije je nastopila z geslom Z nami v najtežjih desetih letih, s čimer je kar precejšen del bošnjaških volilcev prepričala, naj na pomladanskih občinskih volitvah volijo opozicijo. Izetbegović pa ni hvalil ustanoviteljev stranke, temveč okaral kar polovico svojih sodelavcev iz njenih prvih dni, nekatere je zamenjal, strankina vodstva v občinah, kjer je stranka izgubila volite, pa preprosto razpustil. Stranka je sporočila, da se bo vrnila k izvirnim političnim načelom s svojega ustanovnega zborovanja. Redki bi znali razložiti, kaj pomenijo ta načela v sedanjem času, ko ni več Jugoslavije, za katero se je stranka takrat zavzemala kot za možno enakopravno skupnost vseh narodov, pa tudi ne Bosne, ki jo je medtem razdejala vojna in jo tudi razdelila po narodih, ne nazadnje pa tudi zaradi vloge te stranke.