Nedavne evropske volitve so komentatorji razglasili za »volitve protesta«: dobri dve tretjini volivk in volivcev sta protestirali z abstinenco, tisti, ki so le volili, pa so volili opozicijo. A kaj pomeni, da lahko državljanke in državljani svoje politično stališče uveljavijo, le tako da se odpovejo svojemu v marsičem edinemu, vsekakor pa institucionalno najpomembnejšemu političnemu dejanju? Kaj pomeni, da je mogoče politično stališče izraziti z glasom za »opozicijo nasploh« ne glede na konkretno politično usmeritev vsakokratne opozicije? To vsekakor pomeni, da je razlika med katerokoli vlado in katerokoli opozicijo manjša kakor razdalja med političnim establišmentom in volivkami, volivci. Več kakor dve tretjini volivk in volivcev združene Evrope celo menita, da je edino politično dejanje, ki je še v njihovi moči, da zavrnejo možnosti, ki jim jih ponuja politična nomenklatura. Ali celo, da je edino še mogoče politično dejanje, da se odrečejo institucionaliziranemu političnemu dejanju. Pripadniki nomenklature so ta vseevropski poraz uradne politike poskusili prevaliti na pleča volivk in volivcev: »Volivci,« so hiteli zatrjevat, »se še ne zavedajo pomena evropskega parlamenta.« Ustrezneje pa bi se bilo bržčas vprašati, ali volivke in volivci vsaj za zdaj še ne precenjujejo pomena svojih domačih parlamentov če že za evropskega vedo, da ni kaj dosti pomemben.