Zadnji koncert goriškega jazzovskega festivala (sobota, 5. 5. ob 21.00) bo v znamenju staroste jazzovske kitare Jima Halla. Glasbenik, ki je na začetku svoje več kot petdesetletne kariere igral v skupinah danes večinoma legendarnih jazzerjev, kot so Chico Hamilton, Jimmy Giuffre, Ella Fitzgerald, Ornette Coleman ali Bill Evans, se je v nadaljevanju glasbene poti uveljavil tudi kot vodja zasedb, v zadnjem, zelo intenzivnem desetletju pa je požel priznanja tudi kot skladatelj in aranžer za godalne, pihalne in vokalne ansamble. Leta 1930 rojeni Hall je odraščal v glasbeni družini ter je prvo kitaro dobil kot desetletnik - bilo je božično darilo matere. Tri leta pozneje je že igral v lokalnem bandu v Clevelandu; ko ga je klarinetist zasedbe seznanil s ploščo Solo Flight Bennyja Goodmana, se je Hall navdušil nad kitaristom Goodmanove zasedbe, legendarnim Charliejem Christianom. »Takoj sem se zasvojil,« pravi danes, ko se spominja svojih začetkov. Po srednji šoli je vpisal Cleveland Institute of Music, po študiju pa je odšel v Los Angeles, kjer je leta 1955 postal član Chico Hamilton Quinteta. Leta 1960 se je znašel v New Yorku, kjer je mdr. igral v zasedbah Arta Farmerja in Sonnyja Rollinsa; prav sodelovanje s slednjim (bil je član Rollinsovega kvarteta, ki je posnel hvaljeni album Bridge iz leta 1962) ima kitarist za mejnik v svojem ustvarjanju. Sredi šestdesetih se je ustalil v New Yorku, kjer je delal kot studijski glasbenik, obenem pa je veliko koncertiral s svojim triom. V devetdesetih je (potem ko je že dopolnil 60 let!) doživel nov zagon; objavil je kakšen ducat albumov, med katerimi so nekateri prejeli odlične ocene (npr. Dialogues, na katerem ob Hallu v posamičnih, posebej zanje napisanih skladbah mdr. igrajo kitarista Bill Frisell in Mike Stern ter saksofonist Joe Lovano). Čeprav je bil dobršen del glasbene poti dejaven v post-bopu in cool jazzu, je vplival na vodilne kitariste drugih generacij oz. usmeritev, s katerimi je tudi igral (poleg že naštetih omenimo še Pata Methenyja). Hallov zvok opisujejo kot nežen, mehak, topel; ne "razkazuje" svoje tehnike, njegovi soli so vedno odmerjeni, saj sta mu bolj pomembni razvijanje harmonij ter "barva" teksture oz. součinek vseh glasbil. V Gorici se mu bosta pridružila še dva veterana - poleg zelo iskanega kontrabasista Georgea Mraza še bobnar Terry Clarke, Hallov dolgoletni sodelavec. M. B.