Obiskoval je navtično šolo na Reki, služil od 1870 - 1874 v avstrijski vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gorici. Ko je izbruhnil 1875. leta upor proti Turkom v Hercegovini in se je Srbija pripravljala na vojno je Stibiel Janko odšel tja in stopil v prostovoljni zbor Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, poznejšega srbskega kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je leta 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno je bil v drinskem prostovoljnem zboru, je bil nekaj časa tolmač pri Garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877. leta je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srbsko - bolgarski vojni je bil pri Slivnici hudo ranjen. Leta 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srbskega glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srbskega orožništva. Leta 1915 se je s srbsko vojsko prebil skoz Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva.