Edini smisel človeka je srečno sobivanje. Srečno sobivanje z bližnjim posameznikom, z bližnjimi narodi, državami, verami in civilizacijami. Brez srečnega sobivanja dobijo prosto pot nemir, kontrasti in tekmovanja z drugimi kakor tudi nestrpnost, obračunavanja ter celo vojne kot najhujša oblika uničevanja in izničevanja. In da bi se vsemu, kar prinaša nesrečo in neusmiljeno medsebojno spopadanje, izognili, nam je dano dogovarjanje. Dogovarjanje in sporazumevanje za vsako ceno, kajti še tako visoka cena za dogovarjanje je prava malenkost v primeri s tisto, ki jo terja spopad oziroma želja, da bi nasprotnika izbrisali z zemlje. In to dogovarjanje se zdi v današnjem času vse bolj ogroženo. Zagotovo smo se močno približali tisti točki, ko bi lahko bilo že dokončno pokopano. živimo v času, ko verska vojna postaja dejstvo in istočasno z njo tudi vojna med civilizacijami. Naj politični in verski voditelji še tako pozivajo, da moramo storiti vse, da ne pride do verske vojne oziroma do vojne med civilizacijami, je do obojega vsaj v prvi fazi že prišlo. Zaostrovanje med muslimanskim in razvitim svetom se kljub vmesnim predahom stopnjuje, obojestransko nerazumevanje je vsak dan večje. Vse to v času, ko je še posebej zahodni svet ves prepreden z ljudmi drugih ver in kultur in je torej ogroženo mirno sobivanje povsod, v Združenih državah Amerike, v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji, Italiji, zares povsod. Dogovarjanje ne samo, da je utišano, ampak o njem nihče več ne govori. Muslimanski svet krščansko civilizacijo demonizira, krščanska civilizacija muslimanskega sveta ne razume, zato dobijo karikature Mohameda tako strašanske razsežnosti. Objavljene prvič na Danskem že 30. septembra postanejo problem šele februarja, ko izbruhne muslimansko nasilje. Toda že od prvega izida številne arabske države protestirajo, vendar se nihče ne odzove, po napadih na evropska veleposlaništva predsednik italijanskega senata izjavi, da je prav, da se Danska ni opravičila, italijanski minister za reforme obleče majico z izzivalnimi karikaturami. Verska vojna se je torej pričela, vprašanje je, če bomo storili vse, da bi jo pogasili. Kajti versko obeležen spopad je najhujši od vseh, kar jih obstaja, in vselej je visoka politika tista, ki ga povleče v igro. Ameriški predsednik namreč govori zelo odkrito: “gre za surovine, Združene države Amerike so v vojni, odpor v državah zla bo strt”. Obdobje globalizacije očitno še ni zaključeno in sedaj smo v fazi uporabe sile, ki naj bi bila upravičena, saj pokončava sovražnike, istočasno zagotavlja zahodnemu človeku vsaj približno ohranitev sedanje življenjske ravni. In tu ne more biti prostora za dogovarjanje. Za dogovarjanje res ni več prostora? Vprašanje je težko, vendar nujno. Če ga ne bi postavili, bi to pomenilo, da smo sprejeli, naj gredo stvari naprej v smeri, v kateri gredo. To pa bi bila usodna kapitulacija. Janez Povše