Kakor koli že, komajda gre dvomiti, da je udarec prišel iz muslimanskega sveta. Vendar se celo Bush zaveda, da to ni oziroma ne sme postati vojna med civilizacijami, drugače ne bi posvaril pred maščevanjem drhali. Ali, kot so te dni opozarjali komentatorji levo usmerjenega britanskega Guardiana: Američani ob vsej razumljivi pretresenosti ob dogodku, ki jim je porušil predstave o lastni neranljivosti, ne bi smeli pozabiti na tegobe Palestincev, ki jih je v brezupen kolektivni položaj potisnila ravno apriorna ameriška politična, finančna in vojaška podpora Izraelu; ali pa na Irak, kjer je zaradi posledic ameriških sankcij domnevno umrlo že milijon otrok. Še med ameriškimi komentatorji, ki so resda večidel razpenjeno klicali k maščevanju in vojni napovedi, je bilo slišati glasove, kako se mora Amerika če misli resno s svetovno koalicijo proti terorizmu odpovedati zunanji politiki, ki se ne meni ne za mednarodne pogodbe ne za mnenja in interese zaveznikov, kaj šele oreostalega sveta. Politiki, ki je že dobila ime unilateralizem in ki jo je najbolje izrazila Busheva svetovalka Condoleeza Rice z besedami: ZDA igrajo posebno, vodilno vlogo v svetu, zato so upravičene ravnati tako, kot se njim zdi najbolj prav. Hkratna prefinjenost (glede na organizacijo) in primitivnost (glede na uporabljena sredstva) teroristične akcije, ki se je iztekla v veliki smrtonosni finale, je ravno tako na neki način osmešila priljubljeno igračko vladajočih republikancev, protiraketni ščit.