Nak, ne moremo reči, da nismo bili pripravljeni. Bolje rečeno, ne moremo reči, da nas niso pripravili - in posvarili. Morali bi vedeti, da letos prihaja nekaj velikega, hudega, mračnega, pošastnega, apokaliptičnega - hja, morali bi vedeti, da nas letos čaka vojna. Svet so namreč najbolj obnoreli prav vojni filmi - v Pearl Harborju smo videli kostumski napad na Ameriko in ameriško retro »retaliacijo«, v Mumiji 2 je ponovno vstala mučna preteklost in povzročila vojno civilizacij, Jurski park 3 je bil še ena ameriška search & destroy intervencija v centralni Ameriki, v Planetu opic so človeštvu po veliki vojni zavladale živali, Hannibal pa je kanibalizem iz jurskega žrela vrnil v človeška usta. Vse to so bili mentalno vojni filmi, četudi atipični - amorfne slutnje »novega tipa vojne«, kot bi rekel Bush. Sovražnik je bil fantomski, nepredvidljiv, nečloveški: opice, dinozavri, mumije, dr. Lecter. In seveda, sovražnik ni odnehal. Dr. Lecter, Osama bin Laden letošnjih diabolikov, je bil neizkorenljiv - če je bilo treba, si je odsekal roko. Za svobodo je prelil kri. V drugih »deželah« je bilo mogoče mračnega, diktatorskega sovražnika izkoreniniti le z »državljansko vojno« - v Planetu opic so pustili, da so opice obračunale med sabo, v Jurskem parku 3 so med sabo obračunali dinozavri, v Mumiji 2 med sabo obračunajo arhaične civilizacije. V teh »vojnih« filmih se je Afganistan zgodil, še preden se je zares zgodil. Ti filmi so naštelali mentalni okvir za 11. september in »protiteroristično« reakcijo. Zgodovina ni padla z neba. Filmi so šok ublažili. Toda ne tako, da ne bi Zemlje spremenili v kombinacijo Planeta opic in Jurskega parka.