Na zemljevidih je nova država zapisana kot Kosovo, Albanci ji pravijo Kosova, Srbi pa Kosmet, kar je okrajšava za Kosovo in Metohija. Na ozemlju, ki ni večje od polovice Slovenije, živi dva milijona ljudi. Večina prebivalstva je albanskega rodu in živi v velikih mestih, na strnjenem ozemlju v osrednjem in južnem delu države. V trikotniku med srbsko in črnogorsko mejo severno od reke Ibar in v enklavah po celotnem ozemlju države živi 130.000 prebivalcev srbskega rodu. V zadnjih dvajsetih letih se jih je okoli šestdeset tisoč odselilo ali pa so bili pregnani. Nekaj več kot štiri odstotke prebivalstva sestavljajo Romi, Turki, Egipčani, Gorani, Bošnjaki in Hrvati. Poleg nacionalnih manjšin v državi živi tudi multinacionalna manjšina. Po letu 1999 se je v nekdanjo srbsko provinco naselilo še okoli šestnajst tisoč pripadnikov mednarodnih vojaških enot Kfor, ki jih v glavnem sestavljajo pripadniki vojsk zveze Nato in nekaj tisoč mednarodnih birokratov, ki službujejo v okviru institucij z misterioznimi akronimi, kot so Unmik, Eulex, Ico, Osce, Icty, Kps. Ob kopici nevladnih organizacij z vsega sveta dajejo večjim mestom močan internacionalni videz globalnega kulturnega središča. Kosovo je samostojna država, vendar je pod pedantnim nadzorom mednarodne skupnosti, večina institucij vzbuja vtis začasnosti. Albanci govorijo albanščino, Srbi srbščino, mednarodna skupnost pa deluje v angleščini. Albanci, ki so starejši od petindvajset let, z več ali manj nelagodja sprejmejo srbščino kot linguo franco, mlajši pa je ne prepoznajo in se s tujci sporazumevajo v angleščini. Tudi s francoščino in nemščino se povsod še kar daleč pride. Ni redkost naleteti na Albanca, ki razume slovensko. Kako pridemo tja?Najkrajša pot je z letalom iz Ljubljane, ki nas odloži na modernem prištinskem mednarodnem letališču. Tam je mogoče vzeti taksi do Prištine ali najeti avtomobil. To je najhitrejša, najmanj zanimiva in najbolj draga pot. Idealna za poslovneže in skoraj neuporabna za individualni turizem. Po Kosovu je mogoče potovati z javnimi prevoznimi sredstvi, vendar to vzame veliko časa in pusti najbolj atraktivne kraje nedostopne. Kdor si želi izkusiti bogastvo kultur nove države, bo šel na pot z avtomobilom. Od Ljubljane do Prištine je deset ur lagodne vožnje, ki skoraj v celoti poteka po avtocesti, ki mimo Beograda pelje naprej v Solun in Istanbul. Tako kot vse druge avtoceste na svetu ponuja zgolj ponavljajočo se ikonografijo bencinskih črpalk in redkih motelov. Monotonijo za pol ure razbije šele Beograd, ker cesta pelje skozi središče mesta, takoj za mestom pa se pokrajina ponovno umiri in ne ponuja veliko počitka za oči. Vsi, ki bolehajo za jugonostalgijo, si jo lahko pozdravijo med Beogradom in Nišem. Pri odcepu proti Boru je razsežna restavracija z velikim napisom Tito na strehi. V preddverju je knjižnica z izbrano jugoslovansko literaturo, zbranimi deli Josipa Broza Tita, njegovimi doprsnimi kipi in nekaj primerki štafetnih palic, ki so mu jih za 25. maj nosili mladinci. Na stenah visijo slike z junaškimi temami v socrealističnem slogu, natakarji nosijo rdeče rutke okoli vratu in titovke na glavah. Restavracija je konsistentna replika jugoslovanske socialistične restavracije ali vsaj replika najbolj divjih fantazij o tem, kakšen naj bi bil pravilno razumljen jugoslovanski socializem. Nerodno je, ker so lastniki pedantni in niso pozabili na noben detajl. Natakarji so mrki, hrana prihaja počasi in je zanič. Komisija, ki je pregledala ponudbo, se je enoglasno strinjala, da tako slabih čevapčičev kot pri Titu nimajo nikjer na svetu, ali pa se jedci ne spomnijo, da bi kaj tako suhega in prežganega kadarkoli, tudi sredi vojnih viher, dali v usta. Sanitarije so poplavljene. Vendar ne gre obupati. Pred nami so lepi kraji.Tik za Nišem tabla usmeri na odcep proti Kopaoniku. Tam gremo desno in po vijugavi ozki cesti pridemo v Prokuplje. Tukaj se velja ustaviti v središču mesta v gostilni Gurman, na levi, tik preden cesta zavije proti Kuršumliji. Tam ponujajo najboljše iz srbske kuhinje, vse je pripravljeno z ljubeznijo in širokogrudnostjo. Vratovina na žaru izzove valove občudovanja. Kuršumliji se velja izogniti, ker razen slabe volje in nekaj primerkov obupane blokovske arhitekture iz šestdesetih let ne ponuja prav veliko. Za mestom je dvajset kilometrov prazne ceste duhov, ob kateri ni nič, na njej pa zgolj redki avtomobili in kakšen vlačilec. Pripelje nas do kraja Merdare, kjer je obmejna postojanka. Na eni strani je srbska policija, ki uradno upravlja zgolj prometno kontrolno točko na administrativni meji. Srbija Kosova ne priznava kot samostojne države, pregled dokumentov je zgolj simboličen. To lahko povzroči zaplet s potnim listom. Ker uradno nismo zapustili Srbije, v potnem listu nimamo izstopnega žiga. Zato se moramo na poti nazaj vrniti čez isti mejni prehod. Če zavijemo čez Makedonijo, znajo cariniki na srbsko-makedonski meji delati težave. Znani so primeri, ko so popotnike zavrnili in so jih poslali nazaj na Kosovo, od koder je čez Merdare mogoče brez sitnosti ponovno vstopiti v Srbijo. Nekaj metrov za srbsko postojanko je mednarodni prehod, na katerem je kosovska policija. Z ljudmi si ne dajo preveč opravka. Vstopni žig odtisnejo na poseben formular, ki ga ob izhodu iz države vzamejo nazaj. Zahtevajo pa dodatno zavarovanje avtomobila, ker na Kosovu zelena karta ne velja. Za dva tedna zavarovanja je treba odšteti petdeset evrov. To je nekoliko zoprno, vendar hkrati pomeni tudi prvo prijetno presenečenje. Denarja ni treba menjati, ker je uradna valuta na Kosovu evro. Nekaj kilometrov naprej je prvo kosovsko mesto Podujevo, ki se mu lahko brez slabe vesti izognemo. V bližini je sicer umetno jezero, v katerem se je poleti mogoče kopati, vendar zgolj v skrajnem obupu. Edina znamenitost mesta je, da so tam med demonstracijami leta 1989 jugoslovanski vojaki ustrelili prvega Albanca iz tanka. Ime mu je bilo Fadil Talla in je pokopan na lokalnem pokopališču. Podujevo je bilo eden prvih centrov albanskega upora na Kosovu in prvo mesto v tedanji Jugoslaviji, kjer so na ulicah patruljirali tanki. Dobrih trideset kilometrov naprej pridemo v kosovsko prestolnico Prištino. Če smo iz Ljubljane štartali zjutraj, pridemo tja še za dneva. Priština in okolicaPrištine se je treba lotiti z veliko mero dobre volje in potrpljenja. Je eden tistih krajev, ki so odvisni od našega počutja. Če smo razpoloženi za raziskovanje in dobre volje, je v mestu vse dobro in lepo. Tudi grde stvari so dobre in lepe. Če smo nejevoljni in zavračamo vse, kar ni domače, bo vse narobe. Tudi lepe stvari bodo grde.V mesto pridemo skozi staro in hudo revno četrt Vranjevac. Nekoliko obupan videz tega predela o mestu vzbuja napačen vtis. Priština ni tako razmetano mesto, kot se zdi na prvi pogled. Na radijskih valovih je na UKV-frekvencah v avtu mogoče poslušati BBC (98,6), Deutche Welle (88,6), Radio France Internationale (101) in kopico albanskih, srbskih in mednarodnih programov. Ponudba hotelov je boljša kot v Ljubljani. Najbolj znameniti Grand Hotel Prishtine je sicer pošast, ki je nikoli niso obnovili in ima zgolj etnološko vrednost. Opreme v sobah niso zamenjali od osemdesetih let, gretje ne dela in okna se težko zapirajo. Pri osemdesetih evrih za sobo je tudi pretirano drag. Njegova edina prednost je hotelska kavarna, skozi katero gredo čez dan skoraj vsi znani obrazi mesta.Že dobrih dvesto metrov nižje pa je levo od zgradbe Rilindije ob Ulici Koste Novakoviqa v vrsti pet ali šest majhnih hotelov, ki gredo od razkošja in formalnega udobja hotela Prishtina z bazenom (www.hotelprishtina.com) do skromnega udobja in družinskega gostoljubja hotela Pejton (www.hotelpejton.com). Če ste bolj ambiciozni, je v mestu pet hotelov z visokimi ambicijami, od katerih sta najbolj imenitna Hotel Gorenje na Veterniku (rezervimet@gmail.com) z restavracijo na panoramski terasi in Victory (www.hotel-victory.com) na Deshmoret e Kombit, ki ima na strehi kopijo Kipa svobode. Za šestdeset ali sedemdeset evrov na noč se z malo pogajanja da dobiti sobo povsod, lahko pa zapravite tudi dvesto evrov za predsedniško suito. Pod trideset evrov se da kaj dobiti v Hotelu Iliria v Ulici matere Terezije, ki pa je bolj spomenik izgradnji socializma kot kaj drugega. Zares poceni je mogoče spati v penzionu Velania (038 531 742), kjer so skromni in že skoraj nadležno prijazni ter nekoliko od rok. Vsi hoteli imajo med standardno opremo brezžični internet, posojajo računalnike, uredijo prevoz in so pripravljeni ustreči tudi najbolj nemogočim željam. V mestu je še trideset hotelov različnih kategorij.Več kot uro za iskanje sobe ne smete porabiti, čas je za večerjo. Tukaj je Priština presenetljivo razkošno mesto. Če želite poskusiti lokalno kuhinjo, je treba za nogometnim stadionom in dvorano Boraj Ramiz poiskati restavracijo Tiffany. Niti stadiona niti dvorane ni mogoče zgrešiti, restavracijo pa je treba malo iskati ob levi strani Ulice Fehmija Aganija. Kogarkoli v središču mesta vprašajte, kje je imel nekdanji predsednik Ibrahim Rugova svojo prvo pisarno. Prostor, ki se drži Tiffanya, je zdaj majhen muzej, posvečen najbolj znanemu kosovskemu politiku. Restavracija je vesel kraj z odprtim ognjiščem, kjer pečejo jedi iz jagnječjega mesa in albanske izvedbe turške, z mesom polnjene zelenjave. Drugi albanski lokal Pellumbi je na robu mesta ob cesti, ki ob letališču pelje v Peć. Tam pečejo domač ploščat kruh in se ob ogromnem kaminu, v katerem gorijo cela debla, še strožje držijo pravil kuhinje, ki sega od Libanona do zahodnega Balkana. Hemingway na številki 9 Kroni i Bardhe poleg tega ponuja še ribe v brezkompromisni mediteranski izvedbi.Tisoči mednarodnih birokratov, ki so preplavili Kosovo, so bili površni in počasni pri izgradnji državnih institucij, imeli pa so fantastičen vpliv na razcvet internacionalne kuhinje. Tukaj niso sklepali kompromisov. Te Komitet v Ulici Qamila Hoxhe je dobil ime, ker je v bližini zgradbe nekdanjega pokrajinskega komiteja Komunistične partije Kosova, vendar nima nikakršne zveze z nostalgijo. V Londonu šolani glavni kuhar prinaša jedi, ki si zaslužijo vsaj eno Michellinovo zvezdico. Pane e Vino na Fehmija Aganija je nekoliko skrita italijanska restavracija, v kateri se pasta alla norma v ničemer ne razlikuje od tega, kar dobite v Kataniji. Samurai, ki je nekoliko naprej v isti ulici, je spodobna japonska restavracija, Thai za zgradbo Združenih narodov pa klasična tajska restavracija, ki bi lahko stala v kateremkoli velikem mestu. Kaj dosti več kot dvajset evrov po osebi ni treba plačati nikjer, običajna cena za spodobno večerjo pa je deset. V središču mesta je vsaj petdeset odličnih jedilnic, ki so odprte čez polnoč. Če niste razpoloženi za zapravljanje, klasičen kosovski prigrizek, ki ga sestavlja krožnik petih polpet s solato in jogurtom, stane en evro in petdeset centov. Vitrine z žarom so na vogalih ulic po vsem Kosovu in so bolj ali manj vse enako dobre. Iskati srbske restavracije v Prištini je malo bolj zahtevno delo. Z avtomobilom se je treba odpeljati proti Skopju in pri rondoju za zadnjo bencinsko črpalko nekoliko nerodno levo zaviti na paralelno cesto. Pot pelje v srbsko enklavo Čaglavica, kjer je restavracija s klubom Ciao lastnika Radulovića. Nekoliko osamljena in temna hiša z vrtom je po oceni komiteja rutiniranih mednarodnih dopisnikov in fotografov najboljša srbska restavracija na Kosovu in v Srbiji. Takšnih pohanih paprik, čorbastega pasulja, kajmaka in vsega, kar je mogoče dati na žar, v Beogradu ne znajo več delati. Kdor pravi, da hodi v Prištino zaradi kulturnih prireditev, si nekoliko izmišljuje, vendar ne popolnoma. Mesto ima tri gledališča. Kosovsko nacionalno gledališče in Oda igrata klasične in moderne igre, Dodona teatri pa otroške in lutkovne predstave. Knjigarna Dukagjini v Ulici Marije Terezije je dobro založena s knjigami o Kosovu v petih jezikih in ima inteligenten izbor sodobne literature in esejističnega branja. Kina sta dva, v njih pa vrtijo iste blockbusterje kot v vseh drugih kinematografih po svetu. Na vsakem vogalu prodajajo piratske kopije najnovejših filmov v takih količinah, da Priština izpade kot prestolnica filmofilov. Ogled mesta je dobro začeti pri Skenderbegovem spomeniku pred vladno stolpnico na koncu promenade. Tudi Kosovarjem se je zdelo, da v mestnem središču potrebujejo nekoga velikega na bronastem konju, in so si postavili Gjergja Kastriotija Skenderbega, ki je v petnajstem stoletju kraljeval v Albaniji in postal največji albanski heroj. Postavili so mu v oči bodeč spomenik, ki se mu ni mogoče izogniti. Vendar je med ogledom z nekaj sreče mogoče ugledati premiera Hashima Thaçija, ki ima takoj za spomenikom vladno pisarno. Thaçi se po mestu giblje brez pompa in strahu za lastno varnost. Čez križišče je mošeja, ki jo je v petnajstem stoletju zgradil turški sultan Bajazit. To je najstarejša zgradba v mestu, starodavni turški bazar, ki je stal okoli nje, pa je prepustil mesto veliko bolj dolgočasnim zgradbam. Ob njej je kosovski narodni muzej, ki je dober kraj za hiter kurz kosovske zgodovine od kamene dobe do Združenih narodov. Med razstavnimi predmeti je najbolj ponosen na droben kipec boginje, ki so ga izkopali v Prištini in je star vsaj šest tisoč let. Ob cesti, ki pelje v nekdanji stari del mesta, sta še dve mošeji, mošeja Mbretit je poglavitni muslimanski sakralni objekt v mestu. Skrit za njo je droben dragulj. Vprašajte za Emin Gjiku. Med puščobo improviziranih sivih hiš brez identitete je nekaj starih turških zgradb, ki jih bo vesel vsak orientalistično navdahnjen popotnik. Če je bila turška Priština takšna, je bila zelo lepo mesto. Po hribu navzgor pridete do srbske ortodoksne cerkve svetega Nikolaja, ki so jo leta 2004 požgali. V bližini nacionalne biblioteke, ki je impresivna modernistična zgradba s steklenimi kupolami, so temelji za največjo srbsko pravoslavno cerkev, ki so jo začeli graditi v devetdesetih letih in naj bi dala mestu srbski pečat. Po vojni leta 1999 je bila gradnja opuščena.Če hočemo videti sijajen primerek srbske kulturne dediščine, ki je bila povod za desetletja spopadov, ni treba daleč. Gračanica je danes predmestje Prištine. Srbska enklava je na levi strani ob cesti, ki pelje v Skopje. Pred vhodom v naselje vedno stojijo norveški pripadniki Kforja, ki so zaščitna enota enklave. Ob glavni cesti je za zidom ženski samostan. Njegova majhna cerkev je kot škatla z dragulji. Zgradba in poslikave so iz štirinajstega stoletja, cerkev pa je zgrajena na temeljih starejše bizantinske bazilike. Če si boste v življenju ogledali eno cerkev z galerijo bizantinskih fresk, je Gračanica dobra izbira, čeprav si je v resnici treba ogledati tudi Visoke Dečane na jugu Kosova. Na drugi strani mesta je Gazimestan s spomenikom poraženi srbski vojski, ki so jo Turki 15. junija 1389 zdesetkali. Stolp iz leta 1953 z bronastimi napisi razloži moderno srbsko bolečino. Z obiskom groba Ibrahima Rugove na hribu nad mestom sklenemo zgodovinski krog in v Prištini smo videli skoraj vse.Enodnevni izleti iz PrištineKaj več kot enodnevni izleti iz Prištine niso mogoči, ker si v dveh urah v katerikoli smeri na mejah države. V enem dnevu je načeloma mogoče obresti vso državo, lagoden ogled vsega pa vzame največ tri dni. Eden od ambicioznejših izletov nas pelje najprej v Ferizaj, dobro uro vožnje proti Skopju. Srbsko ime za mesto je Uroševac. Mesto je grdo kot pes in ima dve lokalni znamenitosti. Prva znamenitost sta moderni srbska pravoslavna cerkev in mošeja v središču mesta, ki ju loči le nekaj metrov skupnega dvorišča in postojanka mednarodne policije. Druga znamenitost je ameriško vojaško oporišče Camp Bondsteel, ki je veliko kot pol Ferizaja. Nekaj časa je bilo oporišče znamenito, ker je v njem Cia mučila zapornike, preden so jih preselili v Guantanamo. Razen stražnih stolpov in obrambnih zidov pa ni mogoče videti nič, ker v njegovi bližini ne marajo radovednežev. Od Ferizaja naprej pa stvari postanejo zares zanimive. Nekaj kilometrov iz mesta se na desno odcepi cesta, ki pelje čez Šarplanino. Pozimi je tam dobro imeti zimsko avtomobilsko opremo in smuči. V srbski enklavi Brezovica na njenem 2500 metrov visokem vrhu je namreč smučišče z delujočimi žičnicami, hoteli in nekoliko obupano, vendar popolnoma uporabno turistično infrastrukturo. Ob vikendih so smučišča polna smučarjev tja do konca aprila, v okolici pa so ledeniška jezera in gorske steze. Če ste avanturistično razpoloženi, s plezanjem po ostrih robovih pridete do podzemnih jam in drugih čudes. Ob vznožju je eden največjih spomenikov OVK na Kosovu. Za Brezovico, ki je v celoti srbska, se na pobočju začnejo albanski zaselki. V enem je ob cesti Bela hiša. Ne belo pobarvana hiša, ampak kopija Bele hiše iz Washingtona z ameriško zastavo na strehi in vso ustrezno ikonografijo. V njej je solidna internacionalna restavracija. Na drugi strani planine je Prizren, mesto, ki se ga splača počasi uživati. Je edini kraj na Kosovu, ki je ohranil turški značaj v arhitekturi, življenjskem stilu, kulinariki in tudi v jeziku. Je prava redkost na Kosovu, mesto, po katerem se je lepo sprehajati. Med mošejami, ki so raztresene po mestu, se velja ustaviti v Kukli begud džamiji, ki se je drži Halveti Tekke, zbirališče dervišev. Nikakor se ne smemo izogniti mošeji Gazi Mehmeta paše, ki je med vsemi zgradbami v mestu najlepša. V njeni bližini je Muzej prizrenske lige, ki so ga Srbi leta 1999 požgali in je popolnoma prenovljen. Sinan Pasheva džamija na drugi strani reke je mestno versko središče in ponos Prizrena. V mestu je tudi nekaj pravoslavnih cerkva v različnih fazah rekonstrukcije in katoliška katedrala. Središče je polno zlatarn, ki prodajajo filigranske izdelke, in restavracij z močnim vplivom turške kuhinje. Zares lepo mesto. Iz Prizrena pelje cesta naprej v Gjakovo, ali Đakovico v srbščini. Mesto je vedno veljalo za središče albanskega intelektualizma in sedež nacionalne elite. Staro mestno središče tvori turški bazar, ki so ga leta 1999 srbski vojaki požgali in je v celoti prenovljen. Počasi oživlja, čeprav se mu vidi, da so vse zgradbe v ozkih uličicah nove, les na njih pa še ni porumenel. Drobne trgovinice, brivnice, delavnice z gašperji, draguljarne, prodajalci preprog in cenenih kitajskih oblek pa mu postopoma vračajo čar živega trgovskega središča. Mesto je bilo sedež sedmih derviških šol. Prelepa Hadumova džamija sredi bazarja sredi vrta priča o delikatnosti in sofisticiranosti turških sufijev, ki so se tukaj naselili. Nekoliko naprej je še ena džamija z lesenim minaretom in stenami iz blata. Mestu se močno pozna maščevalnost srbske vojske, ki ga je takoj po začetku napada zveze Nato požgala in izropala, vendar je v osmih letih rekonstruiralo dober del svoje preteklosti. Iz Gjakove cesta pelje naprej proti Peći. Nekje na sredi poti je pravoslavni samostan Visoki Dečani. To je kraj, kjer se je treba ustaviti. V samostanu je štirideset menihov, ki branijo samostansko posest in cerkev. Do obiskovalcev so naklonjeni, novinarje pa odganjajo kot nadležneže. Pri njih se velja ustaviti okoli šestih zvečer, ko v cerkvi pojejo. Cerkev je zgradil frančiškanski menih iz Črne gore, poslikave pa so fantastična galerija bizantinskih portretov, ki tekmujejo z Giottovimi freskami. Kljub arhaičnemu videzu srbski menihi poleg v samostanu narejenih sveč iz naravnega voska prodajajo tudi zgoščenke s svojimi molitvami.Naslednje mesto je Peć, ki je slavno predvsem zaradi sedeža patriarha in sklopa zgradb pravoslavne cerkve v središču mesta. Njegova druga znamenitost je pivovarna, ki vso državo zalaga s kvalitetnim pivom. Za razliko od menihov v Dečanih so menihi v Pećki patriarhiji zaprti do vseh obiskovalcev, njihova cerkev pa je prav tako spektakularna. V Peći se človek počasi naveliča zgodovine in se z veseljem prepusti kaotičnemu albanskemu mestu s kavarnami, vrvežem na ulicah in popolnoma nerazberljivim urbanizmom. Po večkratnih poskusih orientacije je ostalo popolnoma skrivnostno, kje je mestno središče in kje periferija. Najboljša restavracija v mestu je modernistično čudo z imenom Art Cafe in solidno hrano.Iz Peći se velja v Prištino vrniti skozi Mitrovico. Mesto ima najbrž tudi kakšno drugo znamenitost, vendar te dni slovi predvsem po mostu, ki čez reko Ibar povezuje albanski del mesta s srbskim. Kraj bo zanimiv za ljudi, ki radi hodijo na počitnice na Severni Ciper in Severno Irsko. Je eden tistih sijajnih primerov urbanizma, kjer ljudje ne morejo živeti skupaj in življenjski prostor zamejujejo z bodečo žico. V albanski polovici mesta so mojstri priprave koft in čevapčičev iz jagnjetine in mediteranskih solat, v srbski kuhajo odlično kavo, strežejo slivovo žganje v neizmernih količinah in iste jedi kot na drugi strani mesta pripravljajo s svinjskim mesom.Na poti v Prištino se splača iti po daljši poti čez Prekaz, kjer je spomenik Ademu Jašariju, prvemu komandantu Osvobodilne vojske Kosova. V Klini, ki je nekoliko naprej, pa je postojanka slovenske vojske, kjer je na ulicah mogoče videti slovenska oklepna vozila in vojake s slovenskimi zastavami na rokavih. Delujejo kompetentno in so presenetljivo prijazni in komunikativni ljudje.Praktični napotkiKljub mitologiji in slabemu slovesu je Kosovo varna država. Albanci in Srbi imajo probleme drugi z drugimi, do tujcev pa so praviloma gostoljubni, veseli, da lahko pojasnjujejo svojo usodo, ki je komplicirana in težka. Velja se držati nekaj pravil vljudnosti. Srbom se res ne splača razlagati, da Kosovo ni Srbija, Albancem pa ne, da živijo v zibelki srbske kulture. O vsem drugem se je mogoče pogovarjati. Obe družbi sta socialno liberalni, poslušata bolj ali manj isto glasbo in gledata iste filme. V glavnem ameriške. Albanska in srbska dekleta se oblačijo kot Britney Spears, fantje bi bili radi Brad Pitt. Ne enim ne drugim to ne uspeva najbolj. Tudi vozijo enako. Prometni znaki so bolj priporočila kot zakon, glavno pravilo pa je, da se je na cesti treba nekako znajti. Na cestah je nekoliko več tankov kot drugod po Evropi. Kljub podobnostim sta to dve različni kulturi v konfliktu in obe zahtevata nekaj prilagoditve navadam. Vendar ne preveč. Kot v vseh državah na robu tretjega sveta je na nogah dobro imeti solidne težke čevlje, ker imajo tla nekaj proti človeku. Hrana je užitna, piti je treba ustekleničeno vodo in s seboj nositi baterijsko svetilko, ker na vseh etničnih območjih vsaj pol dneva nimajo elektrike. a zemljevidih je nova država zapisana kot Kosovo, Albanci ji pravijo Kosova, Srbi pa Kosmet, kar je okrajšava za Kosovo in Metohija. Na ozemlju, ki ni večje od polovice Slovenije, živi dva milijona ljudi. Večina prebivalstva je albanskega rodu in živi v velikih mestih, na strnjenem ozemlju v osrednjem in južnem delu države. V trikotniku med srbsko in črnogorsko mejo severno od reke Ibar in v enklavah po celotnem ozemlju države živi 130.000 prebivalcev srbskega rodu. V zadnjih dvajsetih letih se jih je okoli šestdeset tisoč odselilo ali pa so bili pregnani. Nekaj več kot štiri odstotke prebivalstva sestavljajo Romi, Turki, Egipčani, Gorani, Bošnjaki in Hrvati. Poleg nacionalnih manjšin v državi živi tudi multinacionalna manjšina. Po letu 1999 se je v nekdanjo srbsko provinco naselilo še okoli šestnajst tisoč pripadnikov mednarodnih vojaških enot Kfor, ki jih v glavnem sestavljajo pripadniki vojsk zveze Nato in nekaj tisoč mednarodnih birokratov, ki službujejo v okviru institucij z misterioznimi akronimi, kot so Unmik, Eulex, Ico, Osce, Icty, Kps. Ob kopici nevladnih organizacij z vsega sveta dajejo večjim mestom močan internacionalni videz globalnega kulturnega središča. Kosovo je samostojna država, vendar je pod pedantnim nadzorom mednarodne skupnosti, večina institucij vzbuja vtis začasnosti. Albanci govorijo albanščino, Srbi srbščino, mednarodna skupnost pa deluje v angleščini. Albanci, ki so starejši od petindvajset let, z več ali manj nelagodja sprejmejo srbščino kot linguo franco, mlajši pa je ne prepoznajo in se s tujci sporazumevajo v angleščini. Tudi s francoščino in nemščino se povsod še kar daleč pride. Ni redkost naleteti na Albanca, ki razume slovensko.