To je bil obisk, da bodo še dolgo govorili o njem! Gospa Albrightova, naša stara znanka, se je podala na tvegano in negotovo pot v Severno Korejo, da bi ugotovila, ali Kim Jong Il, sin Kim Il Sunga, res misli z raketami obdelati najčudovitejšo deželo na svetu, ZDA po imenu. Kakšno presenečenje, kakšno olajšanje, kakšno navdušenje! Kim, sin svojega očeta Kima, sploh ni takšen, kot so ga risali zlobni zahodni mediji. To je politik, s katerim se da prijetno klepetati, razumevajoč je in spravljiv, topel in radodaren, strpen in široko razgledan. Ni čudno, da je široko razgledan, piše v sporočilu o obisku, saj gleda CNN. Tudi potuje. V šestih letih je bil v Rusiji in Indiji, kar je za 200 odstotkov več od tistega, kar je zunaj Severne Koreje videl njegov oče. Razgledan je in dobro obveščen, saj kot je dejal uglednim gostom resno premišljuje, da bi severnokorejski komunizem preoblikoval v nekaj podobnega švedskemu socializmu. Menda se mu dozdeva, da izvoz raket dolgega dosega res prinaša kar nekaj dobička, a da je z njimi preveč težav. Da je svetovljan, potrjuje tudi dejstvo, da po TV redno spremlja razglasitve filmskih oskarjev in da dobro pozna hollywoodsko produkcijo. Človek skratka, ki je pisan na kožo mentalnemu stanju washingtonske birokracije. Škoda, da je bil obisk spoštovane gospe Albrightove prekratek in da so službeni mercedesi tako hitro peljali in si zato ni mogla ogledati vseh drugih obetavnih dosežkov severnokorejske doktrine Juce (džuče), spisane v najboljših časih izpod peresa Kima starejšega. Ni videla ženičk, ki pometajo pred ogromnim spomenikom Kima ljubljenega, da bi pobrale nekaj zrn koruze, ki so se tam znašla po ne ve se kakšni logiki. Bolje je, da to pojedo one kot pa golobi. Racionalna ekonomija. Ni bilo časa niti za nakupovanje v največji pjongjanški veleblagovnici, ki slovi po tem, da imajo v izložbi že leto in pol en sam par zelo barvitih gumijastih škornjev. Seveda je tam tako dolgo, ko pa je na voljo toliko boljših izdelkov (škornji novejše generacije), nerazumljivo je le, zakaj je trgovina tako prazna. Državna sekretarka bi lahko za samo nekaj centov kupila igračo, vojaški tank. Darila bi bili njeni vnuki veseli, saj je na škatli lepo narisano, kako severnokorejski vojak ustreli imperialističnega ameriškega vojaka. Iz državnega hotela ob jezeru, obdanem z jesensko pisanim gozdom, Madeleinci ni uspelo priti do čudovite podzemne železnice, kjer vlaki zaradi pomanjkanja energije dospejo ali pa ne do naslednje postaje. Z njo bi se lahko popeljala v predmestje in se tam pridružila meščanom in kmetom pri iskanju krompirja na že pospravljenih njivah. Verjetnost, da dobiš na loteriji ameriško državljanstvo, je večje od možnosti, da najdeš krompirček. To bi se zabavala! Če bi prišla mesec dni pozneje, bi se lahko pridružila priljubljeni družabni igri večurnemu stanju na postajah podzemne železnice. Tam je namreč topleje kot v stanovanjih. Žal ni utegnila obiskati tam delujočega nemškega zdravnika Vollertsena, ki je že nekajkrat dal del lastne kože, da bi rešili hudo opečene paciente. Tudi severnokorejsko zdravstvo je posebna zgodba. Menda imajo redko opravka z bolniki, starejšimi od 60 let. Večina jih umre prej. Mogoče pa bo Clinton ob napovedanem obisku le imel več časa.