aj 1940. Ost nemškega napada se je zarila proti severozahodni Franciji. Sestavni del 16. tankovskega korpusa pod vodstvom generala Ericha Höppnerja, ki je iz Porenja prodrl proti gornjemu toku reke Sambre, je bila tudi divizija Totenkopf. Ukazano ji je bilo, naj zavzame mesto Bethune onkraj kanala La Basse, ki so ga pred nemško ofenzivo branili britanski vojaki. Nekaj mož iz divizije Totenkopf se je s čolnom skrivoma odpeljalo čez kanal, da bi proučili položaj zaveznikov. Na drugi strani so naleteli na britanskega motorista. Potem ko ga je eden od nemških vojakov ustrelil v ramo, so ga začeli zasliševati o položajih. Ker Britanec ni hotel ničesar izdati, niti pod točo udarcev ne, je vodja izvidnikov iz usnjenega toka potegnil pištolo in ga hladnokrvno ustrelil v čelo. Po ogledu so Nemci začeli močno obstreljevati britanske položaje, s čimer so zaščitili inženirce, da so čez kanal postavili pontonski most. Sedemindvajsetega maja jim je uspelo prečkati kanal, nakar so napad usmerili proti Bethunu. Na poti se je drugi pehotni polk divizije Totenkopf v naselju Le Paradis spopadel z 2. kraljevskim bataljonom Norofolks. Nemci so ga obkolili in zadnje britanske pozicije razbili z močnim topniškim ognjem. Sto zavezniških vojakov se je znašlo v brezizhodnem položaju in se po nekaj dneh predalo. Niti v sanjah si niso predstavljali, kakšna usoda jih čaka. Vojaki polka Totenkopf so jih segnali na travnik in jih pokosili s strojnicami. Kot bi to še ne bilo dovolj, je 28-letni poveljnik Fritz Knöchlein ukazal vojakom, naj z bajoneti preventivno zabodejo vsakega padlega britanskega vojaka, da ne bi kateri ostal živ.