odjeknila eksplozija. In potem še ena. In še ena. Enega za drugim je razneslo sovjetske tanke, iz katerih sta zdaj v zrak kipela dim in ogenj. Film je moral posneti eden od mudžahedinov ali kdo, ki je bil z njimi, ker sem vso stvar videl skozi njihove oči. Visoko s hriba sem lahko videl vojake, kako se opotekajo iz tankov in padajo na tla. Že naslednji trenutek smo stekli s hriba proti njim. Kmalu smo se znašli dobesedno na Rusih. Strel iz puške – vojak pade na tla. In še eden. Pam. Pam. Pam. A nekaj vojakov je bilo še vedno živih. Gledal sem, kako je mudžahedin dvignil glavo enega od Sovjetov, da je razgalil njegov vrat, medtem ko je drugi visoko v zrak dvignil meč. Potem je film za sekundo potemnel. Ko se je prizor vrnil na platno, sem videl negibno vojakovo telo in temno točko, ki so jo vstavili cenzorji na mestu, kjer bi morala biti glava. Veliko sem izvedel tudi o politiki v Afganistanu, in to predvsem iz pogovorov z ruskimi vojaki, ki so se vrnili iz prvih bojnih vrst. Prav od njih sem izvedel za Ahmeda Šaha Masuda in Gulbudina Hekmatjarja, ki sta se v osemdesetih letih ogorčeno borila s Sovjeti. Vojaki, ki so se vračali s fronte, so v filmih govorili, kako strašno prezirajo Hekmatjarja. Bili so mnenja, da je blaznež. Brez zadržkov je pobijal pripadnike drugih muslimanskih frakcij pa tudi Sovjete. A občudovali so Masuda, leva s Pandžširja. Spoštovali so njegovo hrabrost in prodorno inteligenco. Tako sem v času, ko je Hakim leta 1993 prišel v Maroko, že veliko vedel o Afganistanu. Takrat je bil tam pravi pekel. Rusi so se že umaknili. Gospodarji vojne so se vojskovali med seboj za prevlado v deželi in muslimani so pobijali muslimane. Hekmatjar je skušal utrditi svojo moč, oblegal je Kabul in povzročil na tisoče žrtev. Hakim me je skušal prepričati, da je Hekmatjar globoko veren musliman, ki se bije za resnični džihad. S tem se nisem niti malo strinjal. Po mojem mnenju je bil čista sramota. Mudžahedini, ki sem jih videl jaz, so pobijali zavojevalce in nevernike, ne pa druge muslimane. S Hakimom sva se o tem večkrat sporekla. V tistih tednih, ki sva jih preživela v Tangierju, sva se tako kot že poprej večkrat sprla. A vsak od naju je hotel nekaj od drugega: Hakim, da se mu pridružim v njegovi fundamentalistični veri, jaz pa, da me