Če ne bratje, so pa vsaj bratranci Angleži in Američani. Podobni so si po jeziku in po tem, kako navdušeni so nad svojo demokracijo, ki so si jo Američani priborili tako, da so na tleh ZDA nekoč vojaško premagali svoje demokratske sorodnike. Poleg odnosa do nogometa (Američani ga bolj ali manj sovražijo, ker je za razliko od ameriškega footballa "primitivna igra") se te dni še bolj razlikujejo po odnosu do političnega in gospodarskega lobiranja. Pri Američanih je to zelo časten, naporen in predvsem donosen posel, na katerega so državljani ponosni. Lani so denimo različne "delovne organizacije" zapravile 1,17 milijarde ameriških dolarjev za prepričevanje kongresnikov s pomočjo 14.484 lobistov, da je tisto, kar je dobro za "d.o.o." z omejeno solidarnostjo ali kaj podobnega, dobro tudi za državo. To bi zadoščalo za celoten proračun zvezne uprave za hrano in zdravila ali za celotno enoletno porabo vsega streliva ameriške armade. V lobiranju najdemo vso demokratično paleto ameriške družbe, saj so največ v to vložile tobačne in telefonske družbe, ameriška zdravstvena zveza, proizvajalec slovite Viagre, zagovorniki svobodnega nakupa in posedovanja orožja. Angleži pa kot bi bili z drugega planeta! Lepo vas prosim, premier Blair se je neverjetno raztogotil, ker je neki laburistični aktivist pripeljal na premierovo zabavo na Downing Street ameriškega poslovneža, kjer bi lahko našel sorodne poslovne duše, na katere bi jim pihal v obojestransko poslovno korist, tam pa je izvedel stvari, ki jih vlada skriva kot kača noge. Umazana podrobnost je bila, da je bil poslovnež pravzaprav Observerjev novinar. Tonči se je tako razkuril, da je obljubil brco v zadnjo plat vsakemu vladnemu uslužbencu, ki bo karkoli "sčvekal" lobistom, hkrati pa je obdolžil opozicijske konservativce, da so iz čiste zlobe predčasno prodali javnosti načrte o spremembah v britanski armadi. Na vse je argumentirano odgovoril vodja opozicije Hague, ki je dejal, da celo z operiranimi sinusi lahko voha "svinjarijo" v vladnih obtožbah.