Puščavski vihar, kot so poimenovali zadnji odločilni udarec iraški armadi, je prinesel zmagoslavje ameriškemu generalu Normanu Schwarzkopfu, ki mu je uspelo uničiti 1300 iraških tankov, 700 topov, 925 oklepnih vozil in zajeti 180.000 iraških vojakov. To je ameriška zmagovalna bilanca stourne ofenzive, ki je zlomila iraški poseg v Kuvajtu. Danes, deset let po začetku iraške avanture v Kuvajtu, svet ugotavlja, da je Irak sicer vojaško oslabljena država, ki ne ogroža več svojih sosed, njen predsednik Sadam Husein pa vladar šibke in demoralizirane države, ki se ubada z mednarodnimi sankcijami (embargo na izvoz nafte, mednarodni nadzor nad orožjem), posledico poraza v zalivskem spopadu. Sankcije niso spametovale iraškega režima, njihove posledice čuti samo prebivalstvo, ki je po nekaterih podatkih OZN zaradi sankcij povsem odvisno od režima. Grozljive številke, ki govore o povečani stopnji smrtnosti med Iračani, nezmožnosti šolanja mladih, pomanjkanju zdravil in predvsem hrane, samo dokazujejo, da so se sankcije obrnile v povsem napačno smer. Glavni krivec Sadam Husein je ostal na čelu države, njegov avtokratski režim se je še okrepil, njegovo osebno bogastvo - kljub embargu na izvoz nafte - se baje še povečuje. Zato gre verjeti podatkom Il Monda, da je osebno premoženje Sadama Huseina preseglo 25 milijard dolarjev in da ga zalivska vojna ni udarila po žepu. Medtem ko samodržec obvladuje politični položaj v državi, mednarodna skupnost ne more ostati gluha za vse klice po pomoči, ki ji ga pošilja trpeče iraško ljudstvo. Zato že nekaj časa, predvsem v krogih OZN, tečejo pogovori o tem, kako pomagati Iračanom, obenem pa zlomiti Huseinov režim, ki je v boju z mednarodno skupnostjo vsem v posmeh izbojeval pomembno politično zmago. Res pa je, da je tudi njegovo zmagoslavje Pirovo, ker s svojo vojaško močjo ni več regionalni faktor moči, ostal je samo na oblasti in "preživel" vse, ki so ga vojaško premagali.