Še vedno je skrivnost, kaj so štirje do zob oboroženi možje ameriške varnostne družbe Blackwater počeli sami v uporniški Faludži, kjer so se celo nepremagljivi marinci umaknili na obrobje. Menda so šli pobrat neko kuhinjsko pohištvo, v zasedo pa naj bi jih zvabili očitno nezanesljivi iraški domobranci. Vsekakor je bil obračun upornikov z dobro plačanimi in vojaško izurjenimi avanturisti kratek in surov: trije so domnevno umrli že takoj ob napadu z avtomati in granatami, četrtega, hudo ranjenega, so pokončali kar z opekami. Ko so uporniki izginili, je okoliška mladina za televizijo uprizorila okruten ritual: napadene avtomobile so najprej zažgali, potem pa uboga trupla vlekli po ulicah in jih na koncu obesili z mostu. Kljub nenavadnim okoliščinam je bil ta dogodek nekako strukturno pogojen z obstojem majhne zasebne vojske varnostnikov, ki zapolnjuje praznino zaradi na tanko razvlečene okupacijske vojske (posledice nove strateške usmeritve Pentagona v manjšo, udarnejšo in gibljivejšo vojsko), čeprav je slabo pripravljena na iraške razmere. Toda ameriška vojaška subkultura je te prizore sprejela kot smrtno žalitev, ki terja odgovor z enako mero. Tudi mačistična ameriška administracija, ki se letos odpravlja na volitve, se je strinjala. To je test volje, je pribil obrambni minister Rumsfeld, njegov šef pa je ukazal, naj zakotalijo nekaj glav. Eno leto osvajanja src in glav okupiranega prebivalstva, ki je segalo od podkupovanja lokalnih šejkov do beljenja učilnic, je šlo tako v nič.