Čeprav je imela Jugoslavija od leta 1945 v imenu tudi oznako »federativna«, je bila vsaj prva povojna leta zelo centralizirana. Zvezna vlada je imela široka pooblastila in med njo in slovenskimi organi je kmalu prišlo do prvih konfliktov. Na močno centralno oblast v Jugoslaviji sta tedaj prisegala tudi vodilna slovenska komunista Edvarda Kardelj in Boris Kidrič, ki sta menila, da je le močna Jugoslavija porok, da lahko Slovenija računa na ugodno razmejitev meje z Italijo. V skladu z boljševiškimi načeli so v Jugoslaviji v ospredje postavljali razredno vprašanje, za nacionalno pa menili, da je bilo s federativno preureditvijo za vselej dokončno rešeno. Vprašanja o nacionalni enakopravnosti v državi so tako že v letu dni po vojni potihnila in niso bila več deležna skoraj nikakršne pozornosti, kar pa ne pomeni, da težav ni bilo. Za Slovenijo je bila moteča centralizirana gospodarska politika, saj je morala kot najbolj razvita plačevati relativno največji delež v zvezni proračun, iz njega pa je dobila relativno najmanj. Tako kot vselej v zgodovini je Slovence najbolj motil neenakopraven položaj slovenskega jezika, ki je bil izrinjen iz vojaškega izrazoslovja, iz nekaterih osrednjih državnih uradov in ustanov. Pogosto so nad nemožnostjo poslovanja v maternem jeziku tarnali tudi Slovenci, ki so se v tujini zatekli po pomoč na jugoslovanska konzularna predstavništva. V Sloveniji so viseli plakati ali napisi v srbohrvaškem namesto v slovenskem jeziku na železniških postajah,