Besednjak in nameni niso ustrezni in ponovno vodijo k razdvajanju Slovencev, prevrednotenju zgodovinskih dejstev ter k dvomljivemu spravaštvu. Kakor da je nasilje domena le enih in se žrtve vojnega nasilja selekcionirajo in se nekatere izničujejo. V slovenskih razmerah je protikomunizem pomenil predvsem ideološko razsežnost, ki se je razvila v bratomorje v času trojne okupacije. In kar je vendarle poglavitno: protikomunizem se je večinsko manifestiral v MVAC (vaških stražah) in domobranstvu (SS), torej v vojaških formacijah pod okriljem in vodstvom okupatorjev. In neke vrednostne lestvice vendarle obstajajo. Posameznikom in celo skupinam je sicer možno pritrditi v pravici do napačne odločitve, toda vsebovana je tudi z dolžnostjo odgovornosti ter moralnih posledic. Tudi vsesplošno enačenje ne more biti sprave, je nasilje nad spravo, nad domobljubjem, je v bistvu relativiziranje odpora in (posledično) rehabilitacija (predvsem) vojaške kolaboracije. Je končna zmaga nad komunizmom mar zasluga kolaboracije? Ki jo mora praznovati prav SKD? (Evropske krščanske demokracije so se po vojni utemeljevale prav na protifašizmu (in) zaradi kompromitiranega kolaboriranja.) In tudi sprenevedanje glede zakona o popravi krivic - katerega civilizacijski pomen ni več za nikogar vprašljiv in je pred obravnavo - je za parlamentarno in vladno stranko povsem odveč in ne more biti razlog ne za ignoriranje državne, ne za organiziranje lastne proslave.