Kar se tiče nizozemskega vzgleda, ki ga je za morebitno slovensko SS divizijo navedel Rösener, je treba najprej omeniti, da je na Nizozemskem vključevanje domačinov v SS enote potekalo v več fazah ter na različne načine. Nemci so sprva kar v Nemčiji formirali nekaj SS polkov iz nizozemskih ter flamskih (belgijskih) prostovoljcev, jeseni 1940 pa so na Nizozemskem začeli domači fašistični voditelji z nemško pomočjo organizirati t.i. Splošno nizozemsko SS, ki se je konec leta 1942 preimenovala v Germansko SS na Nizozemskem. Istočasno so se oblikovale tudi druge prostovoljske SS enote, ki so se vključile v nekakšno skupno germansko SS divizijo Wiking, ki so jo sestavljali prostovoljci flamske, nizozemske, danske, norveške in tudi drugih narodnosti. Poleg te divizije se je kasneje na vzhodni fronti bojevala tudi 4. SS brigada prostovoljskih oklepnih grenadirjev imenovana Nederland. Decembra 1944 je nastala iz t.i. Landstorm Nederland nova SS brigada prostovoljskih grenadirjev z enakim imenom, toda kasneje preimenovana v 34. SS-Grenadier Division Landstorm Nederland. Precej moštva za to brigado oziroma divizijo so Nemci prepeljali iz t.i. germanskih polkov v Nemčiji, jedro divizije pa je vendarle tvoril domači Landstorm, ki bi ga nekako lahko primerjali s Slovenskim domobranstvom. Omenjena divizija bi torej lahko bila vzorec za načrtovano slovensko SS-divizijo, ki jo je omenjal Rösener. Divizija se je morala bojevati na fronti, in to ob hudih izgubah, res pa je, da je tedaj fronta potekala že na nizozemskem ozemlju.738 Zanimivo je, da je ravno septembra oziroma oktobra 1944 Himmler zaukazal formiranje 27. in 28. SS prostovoljske divizije, ki sta ju sestavljali belgijski Flamci oziroma Valonci. Na vzhodu in deloma tudi na jugovzhodu je bilo spočetka nemško stališče do vojaške kolaboracije okupiranih narodov bistveno drugačno, posebej še, kar zadeva Waffen-SS. Toda spomladi 1943 je Hitler moral popustiti pred željami drugih nemških voditeljev in generalov in Himmler je tedaj oznanil organiziranje galicijskih (ukrajinskih) SS prostovoljskih polkov, iz katerih je sredi leta 1944 nastala 14. Waffen-Grenadier-Division der SS (galizische Nr. 1) in proti koncu vojne še ena galicijska divizija. Ob istem času je npr. na Balkanu nastala tudi prva muslimanska SS divizija, in to 13. Waffen-Gebirgs-Division der SS Handschar (kroatische Nr. 1) itd. Podobno je bilo tudi v Belorusiji.739 Bistvo razvoja take nemške politike je bila torej pritegnitev vse večjega števila tujih in celo vzhodnjaških vojakov v vrste SS, ki je tako hitro izgubljala svoj izrecni nemški ali germanski značaj. V tej zvezi se postavlja tudi vprašanje, kakšni so bili Rainerjevi nameni z načrtovanim Rupnikovim obiskom pri Himmlerju aprila 1944. Povod za to je moralo biti nekaj izrednega in čisto mogoče je, da naj bi se na tem sestanku vsi trije pogovarjali prav o ideji slovenske SS. Res je, da je bil Rupnik tedaj zgolj predsednik pokrajinske uprave in formalno ni imel nobenih pristojnosti v vojaških zadevah, vendar si tedaj tudi okupatorji niso delali iluzij ter so se zavedali dejstva, da je Rupnikova dejanska in simbolična vloga tedaj na Slovenskem presegala ozko administrativno vlogo. Zato bi bilo seveda zelo pomembno Rupnika pridobiti za to idejo in to naj bi Rainer in predvsem Himmler dosegla na omenjenem sestanku. Ker tega sestanka potem ni bilo in ker o tem nimamo nobenega drugega vira, je težko v zvezi s tem reči kaj več. Res pa je, da po vojni o tem Rupnik ni ničesar rekel, vendar morda zgolj zato, ker ga po tem ni nihče povprašal.740